Moje življenje je zbirka črtic, v katerih avtor Ivan Cankar opisuje svoja otroška leta in z veliko ljubeznijo opisuje svojo mater. V svoji mladosti je živel v veliki revščini, zato je včasih s svojo sestro kdaj ukradel kaj za pod zob in če je dobil vsaj prgišče kovancev, ga je oblila tančica veselja. V 19 novelistično oblikovanih črticah je najgloblji spomin posvečen materi. »Te črtice so dokaz Cankarjeve samosvoje, zgodaj dozorele življenjsko globoke in ljudsko preproste umetnosti, njegove neusmiljene odkritosrčnosti do samega sebe in podoba neizprosnih sil, ki delujejo v življenju.« Črtice so izhajale v Slovenskem Narodu 1914, v knjigi pa so izšle 1920. V tej knjigi so zajete naslednje črtice; Moje življenje I – XIV, Desetica (V tej črtici je Cankar opisal svojo revščino. Dogaja se med Cankarjevim obiskovanjem realke v Ljubljani. Dež na ulici in vonj v sobi ga spominjata na vse težave in revščino v njegovem življenju.), Skodelica kave (V njej govori o krivicah, ki jih je kdaj koli storil drugim ljudem in so ga bolele, zato jih je obžaloval vse življenje. Ena od teh krivic, ki jo je neizmerno obžaloval, je tudi krivica, ki jo je storil svoji materi, ko si je zaželel skodelice kave, čeprav je vedel, da še kruha ni bilo dovolj pri hiši, ko mu pa je mati prinesla kavo, jo je zlobno zavrnil.), Tuja učenost (Črtica govori o tem, kako v šoli ne dopuščajo, da ima vsak svoje mnenje. Cankar je nekega večera prišel domov z velikim kupom nemških knjig. Ponoči, ko je Cankar spal, je mati prebirala knjige, a nič ni razumela. Cankar se je zbudil ter ji pričel brati. Ko je končal mu je mati rekla, da ga je ta tuja učenost pokvarila.), Večerna molitev (V tej črtici Cankarjeva mati umre. Bila je na smrt bolna, zato je Cankar celo noč premolil ob njej. Čez tri tedne je mati vseeno umrla in pisatelj je začel sumiti v obstoj vere in Boga.), Njena podoba (Črtica govori o Cankarjevi ljubezni do svoje matere. Govori, kako je Cankar hranil njeno sliko in jo pozneje izgubil, vendar je vedel, da slike v resnici ni potreboval, ker bo njeno podobo za vse čase nosil v svojem srcu.), Njen grob (Pripoveduje, kako je Cankar šel na materin pogreb. Teden po pogrebu je zapustil svojo domovino odšel je v tujino na Dunaj in se po petih letih vrnil domov. Ker ni našel materinega groba je povsod spraševal po njem, a zaman. Kasneje se je vrnil v tujino in tam tudi ostal.), Večerne sence, Tičnica, Mladost, Utrinek iz mladosti, Slamniki, V gaju, Istrski osel, Muhe, Lisjak, Firbec, Kakaduj, Sova, Tuje življenje.
