Tržnica Koseze, oktober 2001 …
»Vencelj, dobro ga stresi!«
Pr enem en puf, pr drugem pa dva …
Pesem V riti ni prišla izpod naših peres, zato je na pričujoči vinilni plošči tudi ni na spisku. Bi pa morala biti hit, tisti hit, ki bi bend, Agencija Rokenrol poimenovan, izstrelil med najbolj priljubljene zasedbe tistega časa, mene pa, kot nosilca projekta in pisca besedil, v orbito domače estrade. Tistega dne na koseški tržnici in na bližnji Adamičevi ulici v Šiški, kjer sem takrat stanoval, smo posneli duhovit spot, ki ga ni nihče vrtel … nihče razen pokojnega Fonza Hvaleta, ki je imel svojo oddajo na tedanji TV3. Za videospotnice je bil spot premalo produciran. Tu pa tam se je tudi slišalo, da se v uvodu premalo vešče poljubljam. To je bilo res, bil sem neroden in naiven. Del videospota pa je bil posnet na Tugomerjevi, na podstrešju hiše Frenka Opeke, osrednje gonilne sile našega benda … V njegovi kleti smo vadili in na njegovem vrtu srečevali vse sorte ljudi. Zdaj je čez živo mejo pokukal sosed Artur Štern, drugič je med vajo uletel Dominik Trobentar, frontmen Hazardov. Pa Tomaž Sršen, Jimi in Pero Pock, Miloš Kosec, Ana Korenini, pokojni Žan Zmazek … vsi ti so se na neki točki znašli med našimi sopotniki, nekateri pogosteje, drugi samo enkrat. Med njimi največkrat klaviaturist Andrej Konjajev, ki je vedno trdil, da je zgolj pridruženi član benda, z nami je vadil samo enkrat tedensko ali na štirinajst dni … Pa ni bil, bil je kar polnopravni član, on in njegove orgle, ki so preživele deževja in neurja na raznoraznih odrih in kitarijadah v sedemdesetih in naprej. Zato ni naključje, da je tudi on na naslovnici pričujoče vinilke, ki obeležuje obe poglavji v kratkem, a plodnem ustvarjanju Agencije Rokenrol. To ustvarjanje je neločljivo povezano z založbo Helidon. Ta založba me je davnega leta 1999 poklicala k sebi, da bi videla, ali »imam tisto«, kar je potrebno za uspeh. »Kje se vidiš čez pet let?« me je jeseni 1999 vprašal Patrik Greblo, takratni programski urednik, ki je nadomestil dolgoletnega urednika Borisa Beleta. Povedal sem mu, da se vidim kot referenčen avtor in izvajalec. Peljal me je v pisarno Vilka Ovsenika, ki je bil takoj za in ki je tudi pozneje ostal moj največji podpornik pri založbi. Včasih je veljalo, da imaš kot glasbenik težo, če prideš skoz sito Vilka Ovsenika. Well, bil sem počaščen in zadovoljen, dokler ni spremembna kadrov pri založbi poslala v Patrikovo pisarno novega programskega urednika, ki mi je dejal: »Vem, da smo ti obljubili pogodbo, a gledati moraš dolgoročno. Avtor si dober, poješ tudi ok, a to ni dovolj. Boš sam nastopal? Ha, nisi dovolj dober inštrumentalist! A če boš imel bend, to ne morejo biti najeti ljudje, ne s strani založbe, biti morajo tisti, ki bodo ob tebi, tudi če ti sfali …« Besede Mira Seška so bile zame prelomne; najprej sem se odločil, da bom dovolj dober inštrumentalist: čeprav sem takrat že skoraj deset let igral kitaro in pisal kantavtorske pesmi, pa igral marsikje, od celjskega hotela Evropa do uglednih literarnih prireditev, je bilo res, da bi kot kitarist lahko še napredoval. In skozi leta tudi sem. A kje naj dobim bend? Kdo bo igral z menoj? Vsi moji najbližji, ki bi mi lahko pomagali, so imeli svoje bende, nekateri celo zelo uspešne, z ekskluzivnimi pogodbami. Modrost je prišla z Vala 202, kjer sem takrat delal: »Daj oglas! Pa napiši, da imaš pogodbo s Helidonom!« In sem dal oglas. Po majskih praznikih 2000 je pozvonil Frenk Opeka. Pri vsem svojem poznavanju zgodovine slovenske muzike ga nisem takoj povezal s Francem Opeko, kitaristom in avtorjem zasedbe Izvir, katere ploščo sem imel doma. A ko je Frenk slišal nekaj mojih pesmi, se je začela avantura v njegovi kleti. Brskanje po rokovnikih in mojih pesniških zbirkah. Iskanje besedil, ki bi sovpadla s Frenkovo glasbo. In so nastajali aranžmaji: Modro nebo, Oktobrska, Dvojni viski … Najbrž prve tri pesmi, ki sva jih naredila. Nato je začel Frenk pisati glasbo: Kavč, Gužva, Poredna … Za bend je ostala samo prva, sva pa vse igrala tisto poletje na številnih nastopih v dvoje: celjska Špica, ljubljanski Birdland, counytyjevski festival v Mostecu … Vaje na njegovem družinskem vikendu na Dolenjskem. Sestavljanje repertoarja. Nekaj prepesnitev: King Of The Road. That’s All Right, Mama. Cadillac Ranch. Slovenska besedila za vse to. Busted. Ki je postala V riti. Snemanje pri Borutu Činču s pokojnim Ernestom Lutmanom in dva demota, ki sva ju nesla na Helidon, a so rekli: premalo. Nimata basista. Nimata benda. Okej, je rekel Frenk in začel vrteti telefone. In ko je prišlo leto 2001, smo bili skupaj: on, jaz, pa bobnar Marko Avanzo iz številnih bendov in glasbenih dogodivščin z Marjano, Majdo in drugimi, mladi basist Tomaž Valenčič ter že omenjeni Konj, ki je »kuhal« na orglah, kot je pravil Frenk. Dogovori z Acom Razbornikom in Činčem, da bi tu ali tam snemali ploščo. Končno podpis pogodbe s Helidonom. Snemanje plošče pri Janezu Johnnyju Hostniku, bivšem kitaristu Don Mentony Banda. V živo, ker drugače ni šlo. Na plošči čisto na koncu balada, ki je ne bi smelo biti – iz moje osebne skrinje, ki je ne bi smelo biti: Vedel sem. Nastopanje po klubih. Noč na Ljubljanici. Izštekani pri Juretu Longyki. Sobotna noč na TV Slovenija. Nove pesmi in nova plošča, ki ni mogla več iziti pri Helidonu. Izdali smo jo sami pri našem kulturnem društvu. No ja, izdali … Plačali smo snemanje, z Johnnyjem Hostnikom sva bila snemalca in obdelovalca zvoka. Nato smo dvanajst izbranih posnetkov razmnožili v desetih izvodih in jih dali na radio. Oglasil se je Boris Bele, takrat je bil pri Niki. A z basistom Tomažem sva morala iti: jaz v diplomo, on, tako se je šušljalo, v bend Anike Horvat. Trajalo je še pet let, preden sem diplomiral, a držal sem se kitare in spet nastopal sam, posnel pa nekaj plošč, s katerimi sem si utrdil ugled v krogih uglasbljevalcev poezije. Moje pop obdobje se je končalo, a ugotovil sem, da nisem za tovrstne kompromise. Tudi pri Agenciji je bilo kar nekaj besedil, ki so nastala v čisti pop maniri, a tistih na pričujoči kompilaciji ne boste našli. Na njej boste našli tiste izbrane pesmi, zaradi katerih bo Agencija Rokenrol ostala v analih in si kdaj izborila še kak prostor v križanki: Modro nebo, ki bi pravzaprav moralo biti prvi singl, pa na MMS bi moral iti, a prijavnica se je nekje izgubila. Oktobrska, ki je davnega leta 1994 nastala kot Oktobrska uvertura in iz nje je Frenk naredil mojstrski beguine; eden njegovih najlepših aranžmajev. Dvojni viski, ki bi tudi moral biti singl, pa ni bil. Kavč, ki je eden naših najognjevitejših rokenrolov. Vedel sem, ki me spremlja še dandanes skozi tri Izštekane in nekatere lepe spomine ne zgolj na moje takratno domovanje na Žibertovi v Ljubljani (še pred Adamičevo). Na drugi strani Pa sem rekel, ki bi moral biti drugi MMS, a so dejali, da nismo »tak bend«, Jaz in ti, bugi-vugi, ki je nastal ekskluzivno za prve Izštekane jeseni 2001, in to iz solo zabavljice, ki sem jo svojčas beglajtal po raznih pajzlih. Napačna številka, ki sledi Vedel sem na ta panteon. In Frenkov inštrumental z imenom našega benda: samoopomin na njegove progresivne rokerske dni iz sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih, naš bend v vsem svojem inštrumentalnem sijaju in dokaz, da kot ritem kitarist vendarle nisem bil več zgolj na »kavbojskih akordih«. Mojo kitaro sva z Janezom sicer umaknila globoko nekam nazaj. Fokus je bil na Frenku. In če dobro poslušate, je fokus vseh teh pesmi sprva vedno na Frenku: intimni dvanajstrunski vložki v Vedel sem, solo v Oktobrski … In tu so seveda Konjeve orgle, ki pesmim dajo ozemljitev in potrebno »kuhanje«, Markovi bobni, ki se ne dajo motiti in Tomažev bas, ki se mu sliši, da bi rad slemal.
Knjiga o Agenciji je že zdavnaj končana, a še ni dobila časa, da bi jo pregledal in objavil. Pride. Svoj čas pa je že dobila pesniška zbirka Agencija Rokenrol, ki jo najdete na Biblosu in vsebuje pretuhtana besedila. Ne nujno na te melodije, ampak zgolj variacije na to temo. Pričujočih dvanajst pesmi pa je najbrž nekakšen »best of«. Leta 2019 je Helidon izdal tudi CD Tretje poglavje, na katerem sta še pesmi Kliketi klak in Od gaterpetla do groba. Pa Menda ne boš šla oblečena spat, Blues krutega vsakdana, Milijonar, Draga moja, V riti, Čakam, Rododendron, Ljubezen boli, Too much …? Naj za zdaj počivajo v miru. Kot tudi Agencija. Bili smo »a tight little rock’n’roll band«, kot rečejo v globalnem svetu. Frenka ni več, njegovi prispevki pa ostajajo. Mi preostali smo še tudi empirično tu. In se tega dobro zavedamo. Na zdravje in hvala, ker boste poslušali!
Matej Krajnc
