V drugi polovici šestdesetih let se je glasbeno dogajanje pri nas začelo intenzivno spreminjati. Najpomembnejši faktor je bila ustanovitev domače založbe plošč Helidon, ki je pod svojo streho privabila številne uveljavljene in tudi mlajše izvajalke in izvajalce. Po letu 1967 se je zgodilo tudi t. i. »pomlajevanje« festivala Slovenska popevka, kjer so besedo dobili sodobnejši zvoki in posledično ustrezni izvajalci, poleg tega pa se je začelo dolgo neprekinjeno obdobje festivala narečnih popevk (Vesela jesen), ki je nastal že leta 1962, a vmes malce počival. Na Štajerskem se je razvila pestra rockovska scena, iz katere so izšli nekateri močni akterji festivalov in vseslovenskega glasbenega podija: Alenka Pinterič, Edvin Fliser, Neca (Marjetka) Falk, Čarli Arhar in Alfi Nipič. Nekateri med njimi so imeli rockerske korenine, drugi so izšli iz popevke in šlagerjev tistega časa. Naš tokratni jubilant Alfi Nipič je pel z različnimi ansambli, prevajal Beatle in Toma Jonesa, leta 1970 pa se s pesmijo Štajerc (festival narečnih popevk Vesela jesen) ob spremljavi ansambla Slavija 5 začel uveljavljati v širšem, tudi onkrajštajerskem prostoru. Dokončno se je to zgodilo leta 1972, ko je izšla mala plošča s Privškovo pesmijo Silvestrski poljub, besedilo pa je napisal Dušan Velkaverh. Poljub je bil sicer na hrbtni strani plošče s pesmijo Bolfenk, ki je takrat slavila na Veseli jeseni, a Alfi Nipič jo je zapel in posnel ob izteku leta 1971; dočim je Bolfenk z vokalno podporo New Swing Quarteta ostal v lepem spominu pristašev narečne popevke, je Silvestrski poljub postal vseslovenski novoletni standard. Alfi je do leta 1980 izdal še tri samostojne kasete in eno veliko ploščo, vzporedno pa se je leta 1974 pridružil Ansamblu bratov Avsenik in z njimi nemudoma jel križariti po domačih in evropskih odrih ter intenzivno snemati. »Štajerc z močno štimo« se je v vseslovensko zavest torej zabeležil na več ravneh in že v sedemdesetih postal »domače ime« naše popularnoglasbene scene.
Pričujoča antološka vinilna plošča se osredotoča na njegove popevkarske dosežke, zlasti med letoma 1971 in 1982, ko je izšla njegova druga samostojna popevkarska velika plošča Tako živim. Ta pesem tudi uvaja antologijo, sklepa pa jo znameniti Silvestrski poljub, tokrat prvič objavljen na ciljano antološki veliki vinilni plošči. Vmes so številne radijske in festivalske uspešnice, denimo Stara domačija, ki jo je Alfi Nipič zapel na Slovenski popevki 1979, pa Poljane, dom prelepih dni, ena njegovih največjih samostojnih uspešnic iz leta 1978. Tu sta pesmi Žametne noči in Mesto moje mladosti iz leta 1976, pa Le doma se mi srce zasmeje z glasbo Ota Pestnerja. Tu je tudi šanson Rad bi ti dejal z glasbo Atija Sossa in besedilom Elze Budau. Pa Vračam se domov, Fant z orglicami, Ko da smo v povesti, pesmi, ki so se vse vpisale v knjigo domačih zimzelenih melodij. Alfi Nipič je ves čas pisal tudi besedila, med najbolj znanimi s področja popevke sta najbrž prav že omenjeni Poljane, dom prelepih dni in Stara domačija. Pesem Tako živim pa mi je najbolj ostala v spominu iz kataloga Sveta knjige, v katerem so leta 1982 oglaševali istoimensko ploščo. Na njej najdemo denimo Le doma se mi srce zasmeje, ki je sicer bila uvrščena že na kompilacijsko kaseto Poljane, dom prelepih dni leta 1980, pa tudi nekatere uspešnice, ki jih na pričujoči antologiji ni, denimo Špilaj, stari, Toti tu, toti tam in V avtu pred menoj, duet s Tatjano Dremelj, predelava tedaj sočasne nemške uspešnice Im Wagen vor mir, ki pa je v Alfijevi in Tatjanini izvedbi pravzaprav ponarodela tudi pri nas.
Ker je Helidon bila pravzaprav vedno Alfijeva krovna založba, čeprav je snemal tudi za druge založniške hiše, je seveda nekako logično, da pod streho Helidona izide tudi njegov jubilejni LP - Žametni izbor. Na naslovnici sedi pred isto hišo kot na kaseti Poljane, dom prelepih dni, kar pomeni, da se s pričujočo ploščo dejansko vrača domov; morda še vedno ni ulica gradov, morda tudi ponosa topolov še vedno ni več, je pa tu diskografski, ustvarjalni ponos pevca, avtorja in interpreta, ki je s svojo »močno štimo« razveseljeval številne generacije. To še vedno počne, kar pomeni, da je pričujoča antologija zgolj obeležje. Vse najboljše in veliko ustvarjalne moči še naprej!
Matej Krajnc
