Se spomnite Modre kronike? Tista kaseta s konca osemdesetih z imenom Slavka Podboja, na kateri je gostoval cvetnik domače estrade? Pa pojdimo nekaj let v prihodnost, v leto 1995. Ansambel Lojzeta Slaka je še vedno domoval pri Helidonu in objavil pesem, ki je ostala najbrž njihova največja uspešnica devetdesetih in tudi na splošno – kdo ne pozna Čebelarja? Če ste poprej ob imenu Slak pomislili na pesmi, kot so Po dekle, V dolini tihi, Danes mamica praznuje ali Mama, prihajam domov, je Čebelar utemeljil uspešnost in relevantnost Slakovega ansambla tudi v desetletju, ko se je na področju pop in narodnozabavne glasbe marsikaj spremenilo. Glavna nosilca zvoka sta bila kaseta in CD, ki sta se še sorazmerno dobro prodajala, čeprav vrtoglavih naklad ni bilo več. Ansambel Lojzeta Slaka je tudi v devetdesetih obdržal svoj značilni zvok, temelji Slakove glasbe so ostali v ljudski pesmi, ki ji je bil zvest že od vsega začetka. Začelo se je v letu 1964, kar pomeni, da letos mineva 60 let od nastanka ansambla. No ja, poznavalci vedo, da se je začelo že v petdesetih letih s triom bratov Slak, a Lojze se je preselil v Ljubljano, vmes je prišla vojaščina, želja po muziciranju pa je ostala. In je prišel Niko Zlobko s svojim klarinetom, ki je sicer že sodeloval z brati Slak, nato pa še Ciril Babnik z berdo. Ko je trio začel sodelovati z vokalno zasedbo Fantje s Praprotna, se je oblikovala prva različica zasedbe. Plošča Domači vasici je izšla leta 1964 in širšemu poslušalstvu oznanila, da se dogaja nekaj novega.
Tudi zgoščenka Čebelar je oznanila, da se dogaja nekaj novega. Zasedba ansambla je leta 1995 bila nekolikanj drugačna. Kitaro je igral Milan Ferlež Žajfek, ki je, kot poprej Zlobko (ta se je zasedbi, v kateri je sodeloval do 1990, spet pridružil nekaj let pozneje), pisal priredbe, z ansamblom je še vedno sodeloval pisec Ivan Malavašič, omenjeni Slavko Podboj pa je napisal besedilo za novo Slakovo klasiko, pesem Čebelar. Štirinajst novih pesmi je bilo posnetih v studiu CD Ljubljana, na nacionalki in v zasavskem studiu Zlati zvoki. Spominjam se prave evforije, ko je plošča izšla. Pri sorodnikih na podeželju so vedno radi poslušali Slake, a kaset po navadi niso kupovali, svetinja pa je bila oddaja Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo, s Četrtkovim večerom domačih pesmi in napevov sploh najbolj priljubljena glasbena oddaja naše tamkajšnje žlahte. Tri kasete pa so v hiši bile: najprej Slakova Na vseh straneh sveta (1980) z uspešnico Danes mamica praznuje, nato Henčkova Polka, valček, rock'n'roll (1985), kot tretja pa Čebelar, ki je v hišo prišla na svečan, skorajda evharističen način in jo je lahko v kasetofon posadila zgolj gospodinja. Takšno spoštovanje tudi do Slakove nove glasbe je name, takrat gimnazijca, ki je poslušal jazz, blues, gospel in rock, naredilo precejšen vtis; saj sem vedel, da imajo radi Slake, niso pa imeli zbirke. Čebelar pa je moral biti na polici. S pesmijo so se poistovetili mnogi, ki morda Slaka niso redno spremljali, a tema in izvedba pesmi sta bili tako široki in posebni, da je skoraj v hipu postala ponarodela. Na albumu so se znašle tudi pesmi, kot so Spominska knjiga, ljudski Slavček in Lunca, Vračam se spet na deželo, Potepuh in Polka-majolka, a Čebelar je stal na čelu in narekoval štimungo in usodo albuma.
Leta 2009 je založba Helidon CD ponatisnila, zdaj pa prvič prihaja med nas v vinilni obliki, brezčasnem formatu, ki je nekje konec osemdesetih/v začetku devetdesetih izginil tudi iz narodnozabavne glasbe. A Slakova glasba z vinila zveni še bolj domače in tudi nekaj vpogleda v prihodnost je, ker na plošči najdemo besedilne prispevke Janeza Hvaleta, poznejšega člana zasedbe. Založba Helidon svojemu vinilnemu katalogu v jubilejnem Slakovem letu torej pridaja eno njegovih najvidnejših plošč. Čebele seveda ostajajo naše prijateljice, tokrat na 33 in še nekaj obratov in kot dokaz, da se dobre pesmi nikoli ne izpojejo.
Matej Krajnc
