Kako urednik stopi iz sebe in (p)ostane recenzent, kar je dolga leta poklicno dejansko bil, zdaj pa to počne zgolj še v prostem času? Poleg tega ga s protagonistom tega spisa družijo leta odraščanja in skupnih prigod. Kaj torej zapisati o knjigi, s katero si bil ves čas neposredno povezan in si pravzaprav nadzoroval vsak njen trenutek poroda? Več mesecev. Well, ne vem, po pravici povedano. Ta zapis je nastal zato, da to odkrijem. Povrhu tega lahko v vlogi recenzenta napišem še par stvari, ki bi jih sicer bolj težko. Vsaj namen imam.
Najprej: Dermolova knjiga je na nek način tudi moja. Tako je bilo tudi s prvo, ki je nastala leta 2004. Med tilnikom in čelom je bila drobna knjižica, ki je Dermola kot pesnika postavila pod srčkan drobnogled tudi zato, ker je njegov bend takrat še zelo aktivno nastopal na festivalih, klubskih odrih in drugod. Bili so pravzaprav šele štiri leta po viktorju, redno izdajali albume in tudi splošna klima na sceni je bila še nekolikanj drugačna. Z novo knjigo je tu tudi nova era: doba, ko tiskana knjiga ni več nujno vrednota, razen na dan, ko proslavljamo smrt največjega pesnika, pa niti ne vemo več dobro, zakaj je največji. Najbrž zato, ker so tako rekli v šoli, beremo ga itak ne, ker je starinski. Tako nekako na splošno velja. In ker tiskana knjiga ni “sodoben” medij, sta tu še elektronska in zvočna. Zvočno je bral Dermol sam, ker je menil, da se tako spodobi in je pravično, primerno in zveličavno. In morda najpomembneje: ko je leta 2004 izšel njegov prvenec, smo bili še pod 30, mladi in naivni. Kaj se je zgodilo vmes? Lajf, me prekine Boštjan. Prav ima. Njegov bend še živi, a trenutno počiva, njemu samemu pa se je dogajalo. Dogajalo pravzaprav več kot prej, ko je bil v očesu hurikana, če uporabimo kalk. Dogajala se mu je trilogija, ki se je nato spremenila v knjigo. A poprej je treba vendarle povedati tudi tole: vmes so “missing years”, kot v tisti pesmi Johna Prina Jesus, The Missing Years. Od 2004 do 2015 Dermola kot pesnika uradno ni bilo. Nove pesmi so izbrane iz obdobja 2015 do 22. Nastalo jih je precej, ostalo pa ravno prav, da se bralcu/ki pred očmi sestavi zgodba. Tista, ki je ni v tabloidih. Zgodba, ki jo je moral prepripovedovati sam. Zgodba o morju, odhodih, minevanju, izgubah in humorju, ki ostaja eden od osrednjih mehanizmov za preživetje. Zgodba o času, zamejenemu z omenjenima dvema letnicama. Zgodba o vinu, tobaku in samoti. Trilogija v štirih stavkih.
Z Boštjanom sva odraščala v istem literarnem okolju: stari oče pisatelj, vsenaokrog knjige. Njegov oče je prijel v roke harmoniko, mama je svojčas z mojo, svojo sestro, igrala dvoročno klavir v celjskem Narodnem domu. Nato je šla v ekonomijo, moja mama pa naprej v glasbeno pedagogiko in je v glavnem igrala vse, kar je prijela v roke: klavir, harmoniko, flavto, kitaro, citre … Moj oče, tudi violina. Stara mama: klavir. Teta obeh sester je imela mogočen alt in obstajajo posnetki, ko je družina pela. Tudi fotografije. Poezija ni bila nikoli daleč, od klasike do kakšnih sodobnejših stvari. V muziki smo bili na tekočem, od šlagerjev do Beatlov, Springsteena in USA For Africa. Boštjan je študiral glasbene lestvice tistih časov, jaz sem skakal v času nazaj, v gospel, jazz in stari rokenrol. Skupaj sva menda pokrila vse. Že v osnovni šoli imela bend. Potem ga je on imel v gimnaziji, jaz sem pa beglajtal sam. Skupne ljubezni: Menart, Kovič. Literarno-glasbeno okolje je bilo pomembno, ker brez njega ne bi bilo Trilogije v tej obliki. Boštjan se je ukvarjal tudi s športom, jaz ne. Morje je bilo ves čas pomemben faktor, jaz pa še vedno ne znam plavat. Tu so se tudi v liriki začeli individualni prijemi in zahvati. Če je prva zbirka leta 2004 prinesla zgolj nastavke vsega tega (kar je za prvenec logično), je Trilogija s svojo melanholijo na eni in humorjem (tudi angažiranim) na drugi strani zrelo delo, odločilna postaja, ki bo usmerila tok nadaljnjega Dermolovega ustvarjanja. Če se sprašujemo, kam bo šlo, nam ni treba skrbeti, nastavki so takšni, da je treba samo počakati, kakšne izkušnje bodo prinesla naslednja leta. Podoba rokerskega uživača iz medijev je bila vedno podložena tudi s tuhtanjem; v intervjujih Nude niso nikoli bili plehki. Zdaj ima Dermol izhodišče za novo podobo. V štirih stavkih jo je tudi izkoristil: obraz, ki vas gleda z naslovnice, je daleč stran od žarometov. Ko nekaj izgubiš in preživiš, ti ostane taka silhueta. Zato Trilogija ni zgolj pesniška zbirka, je tudi prepričljiva avtobiografija na več ravneh. Če pozorno berete, avtor pove vse. Če imate podobne izkušnje, postanejo nekateri pasusi skorajda že kar preveč srhljivi, a odhodi najbližjih najbrž prinesejo veter. Ne od juga. Sploh še, če ti najbližji odhajajo počasi, izginjajo, grejo v fade-out. Včasih je čisti rez lažji. Jebat ga: vedno je lažji. Nikoli pa lahek.
V pričujoči knjigi so tako rimane kot nerimane pesmi, različnih dolžin in oblik. Ni nastala knjiga sonetov, tudi haikujev ne, ki so dandanes tako priljubljeni. Dermol je svoje zgodbe zapisoval zdaj kot tok misli, zdaj kot premišljevanja, ponazoritve, epigrame. Zelo pozorno in natančno. Zato si zasluži tudi pozornega in natančnega bralca. In ker je tale zapis vmes (p)ostal precej oseben, lahko rečem takole: urednik je izstopil, recenzent nekje vmes tudi, ostala sta bratranec in bralec. In ker Dermola zdaj ne bom pokroviteljsko trepljal po rami, povem nekako takole: nekaj teh izbranih pesmi sem si prisvojil in pri tem nimajo ne avtor, ne urednik in ne recenzent nobene besede. Ako si jih bodo prisvojili tudi bralci, ne vem. Imam pa občutek, da ja, vsaj na nek način. Tisti, ki si jih bodo, se bodo k njim tudi vračali. Tudi življenje ima namreč trilogijo v štirih stavkih in nekje podzavestno to vemo. V verze pa to prestavijo zgolj nekateri.
Matej Krajnc
Dermol: čuj, ne mi zdaj s patetiko!
Prijazni trio
Leto je minilo,
kontemplacija izgub,
večne reminiscence.
Na večere srečne
redke ptice prijaznega tria,
ki v hipu duet postane,
da bi sam zacelil rane,
ki težko se jih vidi,
skrite pred očmi,
to, kar najbolj boli,
težki trenutki neizbežnosti,
odpelje vsak vlak.
Nasvidenje, utrujeni oče,
zbogom, velike besede in parade,
zastor zadnjič pade …
