DIDAKTIČNI IN METODIČNI VIDIKI IVAN VRBANČIČ: Poslušam glasbo Založba Obzorja, 2020
Pomanjkanje strokovnih knjig s področja didaktike in metodike glasbenega pouka je v zadnjih desetletjih postajalo resna težava pri izvedbah takih ali drugačnih dotičnih programov. Obstajale so tozadevne strokovne revije, periodika, a monografij nekako kar ni bilo, s tem pa se je pojavila tudi precejšnja vrzel pri monografskem beleženju sodobnih tokov v stroki.
Izjeme seveda so in mag. Ivan Vrbančič je eden tistih, ki je skozi leta redno spremljal vse, kar se je dogajalo v stroki. Svoja teoretična in praktična spoznanja in dognanja je skrbno beležil in zdaj je pred nami strokovna monografija Poslušam glasbo – didaktični in metodični vidiki. Že naslov aludira na problematiko, ki je tudi (ali zlasti) dandanes še kako aktualna.
Sam avtor je na ovitku knjige zapisal: »S knjigo bi želel našo visoko pedagoško znanost tudi spodbuditi, da bi se intenzivneje lotila raziskovanja sodobnih znanstvenih tokov v glasbeni pedagogiki tam, kjer je glasbeno-metodično znanje najbolj potrebno in – žal – tudi najbolj zanemarjeno, na predšolski in razredni stopnji osnovne šole. Ob tem mi je najprej prišla v spomin glasbeno-didaktična zgodovina moje generacije. V glavnem smo s tega področja poznali Miro Voglar, peli smo v zborčkih in zborih, o samem načinu poslušanja glasbe pa ni bilo kaj veliko govora. Kako torej prisluhniti glasbi ali, še, bolje, kako približati poslušanje generaciji, ki še raste, se razvija in si počasi gradi svetovni nazor, s tem pa načine, na katere pristopa k poslušanju – in tudi spoštovanju – glasbe?
Sam sem odraščal v profesorski družini, v njej je bila glasbena pedagoginja, ki me je že zelo zgodaj pritegnila k poslušanju plošč z raznovrstno glasbo, od ljudske do klasike in popularnih melodij. Pri nas se je glasba redkokdaj poslušala kot »kulisa«, vedno je šlo za skrben in načrten pristop, za to je bil odrejen čas, zahteva po koncentraciji in absorbciji, skratka, bilo je okolje, v katerem mladenič lahko razvije nekolikanj drugačne, manj mimobežne načine poslušanja. Naloga glasbenih pedagogov/pedagoginj v šolah pa je seveda, da s strokovnim pristopom te postopke še razvijajo in izpopolnjujejo za vse tiste, ki morda nimajo možnosti, podlag ali načinov za tovrstna srečevanja z glasbo. Mag. Vrbančič poudari še eno pomembno plat medalje: »V več kot polstoletnem času se je nabralo veliko najrazličnejšega gradiva, ki ga je bilo treba nesti v razred, ga preizkusiti, o njem razmišljati, iskati in najti možnosti za še raznovrstnejši, inovativnejši, sodobnejši pouk, ki bo zanimivejši predvsem za učence.«
Dotakne se torej okostenelosti obstoječega pedagoškega sistema, a ob tem zapiše, da gre za »pouk, ki bo sledil zahtevam današnjega časa, izkoristil možnosti, ki jih prinaša sodobna tehnologija, pa pri tem ne zanemaril koristnih dosežkov tradicije.« Sovpadanje »starega in novega« je prisotno povsod, v vsaki stroki, od posameznikov/posameznic znotraj nje pa je odvisno, kako to povezati v koristen pedagoški pušeljc, ki tradicije ne bo pokopal, hkrati pa bo znal porabiti izjemne tehnološke opcije, ki se ponujajo v 21. stoletju. Idealna rešitev bi bila sistemska v dvogovoru s stroko in upajmo, da se na tem področju kmalu kaj konkretnega premakne. Mag, Vrbančič je svojo monografijo razdelil v tri velike sklope: O poslušanju glasbe,
Didaktika poslušanja glasbe in Metodika poslušanja glasbe. Medtem ko sta prva dva sklopa nadvse dragocena na področju teorije in prakse glasbenega pouka in nosita v sebi polstoletne izkušnje poučevanja v zgodnjem in poznem šolskega obdobja (kar je zelo pomembno opredeliti), je tretji del pravzaprav najbolj dragocen, zlasti zaradi izjemnih strokovnih prilog, ki jih prinaša. Morda mislite, da učne priprave v tovrstnih monografijah niso ključen faktor, saj si jih glede na učni načrt tako ali tako pripravljajo pedagogi sami, a v resnici so ti dodatki še kako dragoceni, saj ponujajo vpogled v opcije in variabilnost tozadevnih učnih rekvizitov. Učne priprave in strokovna dopolnila ter priloge v knjigi bodo v veliko pomoč marsikomu kot iztočnica, izhodišče za razmislek, kako se pouka/poslušanja glasbe lotiti konstruktivneje, kje in kako začeti in kako potem vse to prilagoditi na svoj »teren«.
Pričujoča monografija je vsekakor ena najpomembnejših, ki so izšle v zadnjih letih na področju, ki se tudi z novimi tehnologijami (ali zaradi njih) pomembno spreminja in modificira v pravzaprav neslutene širine; načini poslušanja glasbe so dandanes na splošno precej drugačni kot nekoč, v jedru pa še vedno identični: skupni imenovalec je še vedno glasba. Na to ne velja pozabiti.
Matej Krajnc
