Ob izidu pričujoče slikanice ugotavljamo, da v Indianapolisu še vedno dežuje. Tisti z vpogledom v zgodovino (popularne) glasbe boste najbrž vedeli, čemu ta omemba, ki s samimi jabolki sicer nima neposredne povezave, a je tako lepa asociacija sploh zdajle, na jesen, ko so jabolka še kako aktualna. Pesem, na katero se navezujem, je ljubezenska, peli so jo mnogi, od Rogerja Millerja do Franka Sinatre, a Bine, protagonist pričujoče knjižice si s tem najbrž ne beli glave. Bila je jablana, veste. Ni kaj prida rodila, je pa hodil zajec Uhec glodat njeno deblo. Poleti se je pod njo hladil Bine, priden slehernik, ki pa ga je peklilo, da na drevesu ni plodov, ko pa bi se tako prileglo ugrizniti v jabolko. Odločil se je, da bo za drevesce poskrbel. Začel ga je zalivati in tudi pozimi skrbeti zanj, da bi na pomlad pa morda le ... Uhec je vso to dejavnost budno spremljal in nehal gristi lubje. Jablana je zares obrodila in jabolk je bilo dovolj za Binetovo in Uhčevo družino. Kar je seveda imenitno ... tudi Newton bi se najbrž strinjal. In da bi ne pomislili, da se vse kar tako konča, je na koncu še recept za jabolčno pito, ki ga je prav za to knjigo prispevala Binetova babica. Jo poznate? Starejša gospa, mirno življenje, ob vikendih pa rada kaj speče. Svoje recepte rada deli, kar ni vedno privzeto, nekateri jih namreč ljubosumno čuvajo in jih zapisujejo celo v oporoke. Zgodbo o jablani, Binetu in Uhcu je bogato ilustrirala ugledna ilustratorka Daša Simčič, pa tudi format je dovolj ličen, da lahko knjižico vzamete s seboj na pot. Če (pre)dolgo čakate na kakšnem letališču, ugriznite v jabolko in si privoščite kakšno stran iz slikanice. Če ne čakate, lahko to vseeno storite. In ker je jabolk dvajset, toliko jih je namreč pokukalo z drevesa, si jih lahko razdelimo, kot sta to naredila Bine in Uhec. Lepo na pol. Kot se spodobi.
dne 0

Komentarji

Oddaj komentar

Your email address will not be published.