Ko sem spomladi 2010 kot gostujoči predavatelj obiskal Jagielonsko univerzo v Krakovu, so nas ekipo fotografirali pred veliko, mogočno skulpturo, mostom, ki je že tam nekje od leta 2005 nekakšen zaščitni znak ustanove. Delo slovenskega kiparja, Andreja Grabrovca, nas je kar presunilo – že na fotografijah ima silno prezenco, kaj šele, ko ga zagledaš v živo. Popotnik, ki hodiš po slovenskem Liverpoolu, ozri se okrog sebe – nasproti Narodnega doma boš našel konjeniški spomenik knezu Koclju, pred banko pri Cityju pa Ples vil – obakrat impozantni skulpturi, umeščeni v prostor in čas; oba sta neskončna, seveda, ne kot mi, ki hodimo mimo, nato pa nekoč več ne pridemo. Odveč je najbrž paberkovati o »večni umetnosti« – lahko se sliši patetično, po drugi strani pa gre za aksiom, ki ne potrebuje več prevpraševanja. 

 

Obe skulpturi sta delo tistega, ki je za Krakov ustvaril Most. Andrej Grabrovec Gaberi je mednarodno priznan kipar, čigar dela plemenitijo mnoge evropske prestolnice, doma pa je zdaj naposled dobil strokovno monografijo o svojem delu. Knjiga Skulpture 1990-2021 je strokovno utemeljen in zgodovinsko dragocen dokument, ki ga je Gaberi čakal dolgo in vztrajno. V monografiji najprej preberemo dva strokovna prispevka o Gaberijevem delu, prevedena v angleški in nemški jezik. Dr. Damjan Prelovšek, ugleden umetnostni zgodovinar in plečnikolog, je v prispevku Neutrudni iskalec lepote ali vrnitev k umetnosti Andreja Grabrovca Gaberija med drugim zapisal: »Andrej Grabrovec Gaberi z obema nogama trdno stoji v enaindvajsetem stoletju. Ne obremenjuje se z nobeno modno umetnostno dogmo, je samouk v najboljšem pomenu besede, s prirojenim občutkom za lepo.« Dr. Marija Skočir, vodja Jakopičeve galerije v Ljubljani, pa v svojem prispevku spregovori o osnovnem konceptu monografije glede na protagonistov opus – pričujoča knjiga namreč nosi podnaslov Podoba ženske v evropskem prostoru. »Prevladujoči koncept Gaberijevega kiparskega ustvarjanja,« zapiše Skočir, »je obravnava ženske kot telesne, idejne in simbolične forme. Ta se, kot je zanj značilno, odvija v krogu dveh virov navdiha, bibličnega in mitološkega (...)« 

 

Strokovnima prispevkoma sledijo katalog del, biografija in nato še dva izbora: katalogov in publikacij ter samostojnih in skupinskih nastopov. Zaključni del monografije, Javne plastike, nas popelje po Evropi: od Gradca in Maribora do Ljubljane, Prage, Krakova, Vilne, Budimpešte, Novigrada in spet domačega Lenarta. Ko gledamo skulpture v knjigi, nam naenkrat postanejo domače: Mati Zemlja v ljubljanskem Atlantisu, v Gradcu smo tudi že bili in popotnik, ki se je zgoraj sprehajal po Mariboru, se je najbrž z veseljem pridružil plesu vil.

dne 0

Komentarji

Oddaj komentar

Your email address will not be published.