Zasedba KUD Idijoti so ob izidu pričujočega albuma leta 1992 bili že uveljavljena pankrockovska zasedba in tudi že eden hišnih bendov založbe Helidon: zaradi takšnih ali drugačnih razlogov se je s tem albumom njihovo sodelovanje tudi končalo, med drugim je v tedaj že nekdanji skupni državi rohnela vojna, v Sloveniji pa smo se takrat medijsko nekolikanj distancirali od drugih republik, glasbo je bilo težko dobiti, plošče so prihajale s črnih trgov. Pričujoča izdaja je bila ena tovrstnih zadnjih odmevnih za bilateralo, a zasedba ni bila zadovoljna, kako se je izšlo: na trgu je že zavladala zgoščenka, še bolj je vladala kaseta, a izšla je omejena količina vinilk, ki so nato kot format izginile iz naših krajev. Izvirna vinilna izdaja plošče je ena najtežje dobavljivih nasploh, cene segajo v vršace, noben pravoverni roker ali panker pa je niti ne bo prodajal, ker bi bil greh. Gre namreč za vrhunski album zasedbe, ki je bila tedaj tudi avtorsko in izvajalsko na vrhuncu: Sale Veruda, Tusta, Prica in Dr. Fric že v osemdesetih niso »šparali jezika« in niti kitar. V devetdesetih so jih šparali še manj, takšni so pač bili časi. In pričujoča plošča bi po dogovorih morala iziti že kakšno leto poprej.
Ko je leta 1990 pri Helidonu izšel album Mi smo ovdje samo zbog para, je bilo dokončno jasno, da KUD Idijoti niso zgolj klubski pankovski bend iz Pule, ki ima veliko povedati, ampak da gre za bend z jasnim začrtanim ciljem: povedati ostro in s povedanim doseči segment poslušalstva, ki jih to zanima, oplaziti pa tudi tisti segment, ki ga to iritira. Ali morda obratno. Že na Mi smo ovdje zbog para poleg naslovne pesmi srečamo Neću da radim za dolare, Ljudi iz podzemlja in Lud od …, teme torej, ki jih do potankosti izmojstrijo na pričujočem albumu Glupost je neuništiva. Namesto Bandiere rossa, ki učinkovito zaključi album Zbog para, je na pričujočem pesem To nije mjesto za nas, predelava pesmi Marka E. Smitha No Room For You. Istrska melodična umerjenost daje pankovski in pankrockovski sili benda po eni strani avtentičen, po drugi pa še bolj samosvoj prizvok: fantje ne polagajo računov nikomur in to je takrat, ob izidu izvirnika, bilo jasno izrečeno tudi založbi. Leta 2023 so časi drugačni in drugačna je tudi založba Helidon. Časi so takšni, da je sentiment naslovne pesmi še tolikanj bolj nedvoumen in aktualen. Če smo bili leta 1992 priče nezaslišanim glupostim v imenu nacij in svetinj ravnokar novonastalih dežel, smo leta 2023 priče še vedno tem (čeravno ne več v isti obliki) in novim glupostim: glupost ne jenja, ampak eskalira. To bi lahko bilo sporočilo na pot ponatisu: res je, naslov še kako velja.
A namesto Bandiere rossa je na albumu Nostra bandiera in kratek prelet besedila nas prepriča, da stara italijanska budnica na prejšnji plošči ni bila po naključju ali pa (zgolj) zaradi vpliva Pankrtov, bližine Italije, uporniškega duha … Nostra bandiera: boca vina, pravi bend, in vsa plošča je v zamenju mentalitete zgodnjih devetdesetih, a skozi nekakšen spekter istrsko-hedonističnega rokenrola, ki ga že od nekod poznamo, ki nam je že domač. Eden njegovih protagobistov nastopi tudi na albumu. Ime mu je Franci Blašković in pojavi se v pesmi Amerika (Anti-Anti), ki je nadgrajen sentiment pesmi Neću da radim za dolare. Amerika, bjutiful Amerika, dolari, koka kola, Marlboro, Ramonsi, pa cel stolpec »slovarčka« pod besedilom, nekakšne legende, razlage. Če je namreč vtis, da gre za art, je res: na plošči gre za vrhunski art smešenja, parodiranja najrazličnejših mentalitet, ne zgolj tiste, ki smo jo poznali med 1945 in 1991 in je ugasnila, ampak vsega pompa okrog boljših časov, ki prihajajo z objemom Zahoda, obljubljenih dežel, ki čakajo, da pregori še zadnja žarnica nekakšnega socializma, bratstva, enotnosti in kar je še tega, da potem s svojo konzumentno glupostjo pohopsa, kar je od pameti še ostalo. Ne veliko.
Na tak način dobi plošča hud prizvok kozmopolitantstva in nekakšne zappovske ostrine: prostor, na katerem se vršijo gluposti, postane dokončno globalen. KUD Idijoti se tega dodobra zavedajo. Kot tudi njihovi kolegi z Reke, poznamo jih. Uvod u tehnološku revoluciju torej ni zgolj pankovska zezancija, gre za resen koncept, ki je bil ob izvirnem izidu sicer cajtgajstovski v splošnem duhu, v niansah pa pred časom. Ne vrijedi, ne, za nas glupane. To nije, ne, za nas tupane. Nema više snifera. In Bepo … se bo res vrnil? KUD Idijoti pizdijo, a se ne bojijo povedati, od kod pizdijo: pizdijo globalno, a iz Pule. Pizdijo iz Istre. Ker pank ne leporeči: pank pizdi. In pomislite: koliko je tistih, ki jih bo pričujoči ponatis nadvse pozitivno presenetil!
KUD Idijoti s svojimi morskimi pesmimi niso šli na splitski festival: pa bi lahko. To bi bilo vredno videti. Zdaj, ko je med nami spet pričujoča plošča na vinilu z vsemi dodatki, proslulim notranjim ovitkom, besedili in vsem, kar sodi zraven, smo seveda lahko zadovoljni. Ovitek je rekostruiral Tozonsky, za nov mastering je spet poskrbel Danilo Ženko. Zdaj pa je čas, da prisluhnemo.
Matej Krajnc
