Četrti del dogodivščin psička Maduja in deklice Ote nekako smiselno zaključuje niz priljubljenih knjižic, ki hkrati zabavajo in izobražujejo, kar je bil tudi avtoričin namen. V načrtu je imela še nadaljevanja, a četrta knjižica pomeni zaključek sodelovanja z ilustratorko Anastasiio Bielik, kar obenem pomeni tudi nekakšen zapik v ilustratorsko-pisateljski kontinuiteti serije. Ilustratorki je uspelo ustvariti srčkanega in zvedavega kužka, ki se je otrokom priljubil, staršem pa se tudi ni bilo treba zmrdovati nad kakršnimi koli dvomljivimi ali dovtipnimi »interpretacijami«: Madu in Ota sta bila vedno zelo neposredna, radovedna in priljudna.
Kaj vse smo počeli z njima? Šli smo v bolšje gledališče, sprehajali smo se ob obali in tuhtali o onesnaženosti morja, razmišljali o še ne tako davni pandemiji koronavirusa Covid-19, v četrto pa smo se znašli v podzemni jami, mirno ji lahko rečemo tudi kar Postojnska, čeprav ni to nikjer neposredno zapisano in bi lahko šlo tudi za namenski prototip. Ker je avtorica biologinja, ji je tema pisana na kožo: Ota in Madu se v jami spoznata z najrazličnejšimi bitji in situacijami, življenje v jami je podrobno razloženo, tu so vsi, od netopirjev do proteusa, in vsi postanejo prijatelji našega radovednega dvojčka. Obligatorna pesmica, ki je takisto ena od rdečih niti serije, omogoča srečevanje z jamskim svetom tudi potem, ko zapremo platnice in kot taka kar kliče po uporabi pri učnih urah bodisi biologije bodisi glasbe; saj lahko to dvoje tudi povežemo. Avtorica se pri interdisciplinarnosti ne omejuje in to je ena od poglavitnih prednosti knjižice, ki jo postavlja precej visoko na lestvico tovrstnih sodobnih del.
V štirih knjižicah smo Maduja že dodobra spoznali: kužek ima, kot se spodobi, človeške lastnosti, nobenih težav nima s komunikacijo, njegova radovednost pa Oto, tudi še deklico, a nenavadno samostojno in zrelo, ves čas postavlja pred dejstvo nenehnega pridobivanja znanja. S tem nima težav, ker jo vse zanima, Madu pa pričakuje odgovore. Tu bi avtorica lahko kaj hitro zašla v pretirano pametovanje in educiranje, a se to ne zgodi: Madu in Ota se pravzaprav ves čas pogovarjata in nabiranje znanja se zdi docela organsko in prijetno, sploh ker so ilustracije Anastasiie Bielik takšne, da tudi same evocirajo precej odgovorov. Kakšna je pravzaprav bolha? Ne preveč prijetna na oko, a ilustratorka ustvari bolšjo družino, ki je neverjetno estetsko izrisana – bolhe se relaksirajo, berejo časopis, njihova podoba bralca nasmehne in razveseli. Tako je tudi v jami: vse tiste živalice, troglobionti, ki jih srečujemo, bi lahko v rokah manj spretne ilustratorke zbujale odpor – sam se denimo spominjam proslule bibe (pesmica Biba leze, biba gre) iz antologije Sto pesmi za otroke, ki je izšla v času mojega zgodnjega otroštva v sedemdesetih: starši so jo morali izrezati in od tod, se mi zdi, izhaja tudi moj strahovit vizualni in siceršnji odpor do vsega, kar ima več kot štiri noge. Ko razmišljam o tej travmi, ki se je nisem nikoli znebil, me spomin vedno prestavi k tisti bibi, pa bi lahko tako tudi kak troglobiontek prebudil »staro rano«, a ilustratorka se v tej pasti znajde: nobena njena upodobitev ni strašljiva in v času branja in urednikovanja serije sem razmišljal, da bi najbrž prenesel tudi njene ilustracije tarantel in drugih podobnih bitij, ki jih ne smem videt niti od daleč.
Ota in Madu sta tudi v podzemni jami našla veliko prijateljev in ko se knjižica zaključi, se nam zdi, da smo bili na prijetnem in poučnem izletu. Ker je zgodbica izšla pri Založbi Obzorja, ki premore tudi glasbeno založništvo Helidon, se nam zdi, da ob pesmici iz knjige nekje v ozadju odmeva tudi Slakova Postonjska jama. Da je nekje blizu tudi Slovenski oktet. In ker sta Ota in Madu zadovoljna in po naravi vesela, povabita k vnovičnemu branju serije. Naj torej Madu, ki obišče jamo, ne bo nujno zaključek, ampak točka vračanja: k bolham, morskim bitjem in še kam.
Matej Krajnc
