Ko se je Ivo Mojzer v prvi polovici sedemdesetih kot solistični izvajalec pojavil na naši sceni, smo z njim dobili nov pevski glas, konsistentno pevsko osebnost, ki je dala takoj vedeti, da bo šlo zares in da bo trajalo dolgo in še dlje. Traja še vedno in pred nami je tokrat prav posebna vinilna izdaja, ki združuje nekatere njegove največje starejše uspešnice in novejše pesmi, ki jih je pridno snemal in izdajal tudi v novem tisočletju. Gre torej za zaresni prerez zavidanja vredne kariere, ki je pustila svoj pečat na festivalih, ploščah in najrazličnejših koncertnih odrih pri nas in na tujem. Gre za nekakšno zbirko vseh teh let, a ne zato, da bi naredili črto, pač pa pričujoča plošča v resnici kaže pot naprej. Do novih pesmi, novih plošč, in ko minejo težki časi, nazaj na odre.
Vinilna plošča Ti si rekla sonce je še ena potrditev dolgoletnega Mojzerjevega sodelovanja z založbo Helidon. To sodelovanje se zrcali na številnih ploščah, v številnih posnetkih in zanimivo je, da sta Ivo in Helidon pravzaprav prišla nazaj do izhodišča, do vinila, ki je bil včasih osnovni nosilec zvoka za pot do poslušalstva, dandanes pa to spet postaja, ko smo v digitalni dobi, že nekolikanj siti hipnih, instantnih mp3jev in večkrat nekolikanj sterilnih zgoščenk. Vinilka spet postaj nekaj, »kar lahko primeš v roke«, osebna izkaznica in medij, ki je preživel vse vzpone in padce glasbene industrije. Da je torej v naših rokah pričujoča plošča, ni naključje. Opraviti ima s spoštovanjem do glasbe in posebej do opusa glasbenika, ki si je ugled prislužil sprva kot inštrumentalist, nato kot pevec, nato pa še kot komponist.
V svojem zgodnjem pevskem obdobju je Ivo Mojzer sodeloval s številnimi uglednimi imeni slovenske glasbe, zanalašč ne bom zapisal zabavne. Na posnetku Polnočni kavboj, prepevu uspešnice Harryja Nilssona Everybody's Talkin' izpod peresa Freda Neila (prepev je oskrbel Ivo Štrakl) je aranžma delo Milana Ferleža, znamenitega Žajfka, med drugim kitarista v Big Bandu RTV Slovenija. Pesem iz filma Polnočni kavboj (1969) je bila velika svetovna uspešnica, sprva pa naj bi glavno vlogo v filmu ponudili Elvisu, a se ni izšlo. Ko poslušamo Ivovo različico, pozabimo, da pesem prihaja od drugod; posvojil jo je v tolikšni meri, da gre za njegovo pesem. To velja tudi za naslovno uspešnico, ki jo je komponiral Dečo Žgur, pesem Ezl-ek, ki jo je Mojzer pel leta 1982 na Festivalu narečne popevke, pa sta napisala Tadej Hrušovar in Ivo Štrakl, aranžiral pa Jože Privšek. A večji del pričujoče plošče je namenjen njegovim avtorskim melodijam, pri katerih je sodeloval z različnimi tekstopisci in tekstopiskami, Helidon pa je ostajal osrednja založniška hiša za njegovo glasbo. Album Nov dih moči (pričujoča pesem lepo opiše njegovo glasbeniško konsistenco) je leta 2007 sicer izšel pri založbi Nika, a njegovi drugi albumi novega tisočletja so vsi pri Helidonu, med drugimi osrednji avtorski V srcu večno mlad (2012), kjer je sodeloval denimo z Adijem Smolarjem pri besedilih in Rokom Ferengjo kot so-pevcem v pesmi Življenje kakor reka je. Leta 2008 se kot tekstopisec pesmi Moja pot bila si ti podpiše Vlado Kreslin. Gre za sopotniška in popotniška imena, ki jih pričujoča vinilna izdaja povabi pod skupno streho, glavni skupni imenovalec pa je Mojzerjev glas … in njegove melodije. Kot inštrumentalist-harmonikar se je posebej izkazal na dvojnem Helidonovem albumu Zaigral bom na harmoniko (2013); kdor pozna njegovo življenjsko zgodbo, ve, kako zelo je povezan s tem glasbilom.
Naj bo pričujoča plošča torej postaja, ob kateri se bo treba še večkrat ustaviti, njen kažipot pa naj kaže v nove pesmi in nove sanje. Sam se z Ivovo glasbo družim že od rosnih nog; v letu mojega rojstva je s Pepelom in krvjo nastopil na Evroviziji in moj prvi spomin je podoba s tistega nastopa, ki sem ga seveda gledal retrospektivno, a z nič manjšim zanimanjem. Njegove solistične plošče so prav tako vedno našle pot v mojo zbirko, pesmi kot so Polnočni kavboj, Ti si rekla sonce in Ezl-ek pa so izdatno obarvale tudi glasbeno zavedanje moje generacije, tako ali drugače. Vesel sem, da to še vedno počnejo, zato srečno pot temle triintridesetim (in še nekaj) obratom. Od sonca do polnoči.
Zapisal: Matej Krajnc
