Opus Mikija Mustra je izjemno bogat in raznolik – poleg stripov, ki so z njegovim imenom še vedno sinonimno povezani, so tu številne slikanice, reklame, logotipi in maskote; že brez posebnega razmišljanja lahko naštejemo nekaj reklam in podob: visoki C, Jelovica, Indijanček Viki, Trimček, medvedek Lino, Gorenjka na istoimenski čokoladi ... Med slikanicami so tu Poslednji Mohikanec, Lupinica, Martin Krpan, Medvedek Neewa in številne druge, ki so danes po zaslugi ponatisov, še vedno na voljo za stare in nove generacije.
»Moj prvi vzornik je bil Disney,« je nekoč povedal Miki Muster. A Disneyjevi stripi so množično k nam začeli prihajati šele po informbiroju, prav tako njegove celovečerne risanke. Avtorskega stripa pa pri nas pravzaprav nismo nikoli imeli, zato Muster upravičeno šteje za pionirja te zvrsti pri nas. Stripe je v petdesetih letih 20. stoletja začel objavljati v časopisih v t. i. pasicah, nadaljevanjih. Zanimale so ga eksotične stvari: potovanje na Luno, v Afriko ... Tako so nastali prvi stripi z dogodivščinami lisjaka Zvitorepca, želvaka Trdonje in volka Lakotnika. Kot Disney je tudi Muster svoje junake ves čas spreminjal in nadgrajeval; medtem ko je njegov vzornik imel za to team izbranih veščih risarjev, je Muster risal in tudi pisal sam. V skrbi za žlahten slovenski jezik njegovi »oblački« niso bili kar nekaj mimogrede zabeleženega, marveč se je trudil, da so njegovi stripi tudi po tekstovni plati presežni, zlasti ker je bil strip, ko je Muster začenjal objavljati, v Jugoslaviji še vedno označen za šund. To se je pravzaprav začelo bistveno spreminjati šele v sedemdesetih letih, ko je Muster že zaključeval svoj opus dogodivščin Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, pri nas pa smo navdušeno brali zlasti vse vrste italijanskih stripovskih izdaj, ki so izhajale v dveh priljubljenih serijah: Lunov magnus strip in Zlatna serija. Poleg tega je v sedemdesetih pri nas postal izjemno priljubljen prav tako italijanski strip Alan Ford, ki je izrisoval in izpisoval visokokakovostno družbeno satiro in cikal zlasti na hiperkapitalistično ureditev ZDA, pa tudi na lasten, italijanski družbeni podij. Imeli smo še druge revije s stripi, denimo Stripoteko, pa osrednji del lista Politikin zabavnik, objavljali so jih v Mladini ... Stripi so se tako pojavljali domala v vseh vidnih javnih občilih in kot samostojne edicije, poleg zgoraj omenjenih med drugimi še »periodika« za mlade Tom in Jerry, Johnny Logan, Mikijev zabavnik, Mikijev almanah, serija Biser strip idr.
Tudi Muster je v stripe z omenjenimi tremi živalskimi junaki vpletal družbeno-kritično vsebino, med drugim v epizodah Težave z gradnjo, Skok v prihodnost ali Za volanom. Njegovi junaki niso potovali zgolj v eksotične dežele, marveč tudi v preteklost; s pomočjo posebnega časovnega stroja so se znašli med gusarji, Turki, mušketirji, trubadurji, ameriškimi staroselci, na Divjem Zahodu ... Vse te vsebine je Muster ves čas prepletal z dobro namerjenim, večkrat tudi precej ostrim in brezkompromisnim humorjem, ki ga v celoti razumemo in upoštevamo zdaj, v zrelih letih, ko so nam bolj jasne nekatere življenjske reči, razmerja in težišča sil. Svojčas, kot smrkavci, smo se smejali zlasti spretno in duhovito izrisanim likom in situacijam. Muster ni nikoli skrival, da dogodivščine treh junakov niso omejene na otroke in mladino: spomnimo se denimo epizode Rdeči kanjon, kjer se v nekem tolmunu kopajo mlade staroselke, a Muster jih ni risal s hrbtom obrnjene proti nam, pač pa povsem svobodno. Ker smo živeli v drugačnih, nekolikanj bolj umirjenih in enopartijskemu sistemu navkljub tolerantnih časih, ni nihče preveč na glas vpil o politični nekorektnosti, kvarjenju mladine in rasizmu, vsaj v sedemdesetih in osemdesetih ne, začuda otrokom tudi niso branili brati teh reči. Spet začuda se nihče od dandanašnjih dušebrižnikov ob ponatisih še ni vtikal v realistično izrisano plat Mustrovih del in upajmo, da bo tako tudi ostalo.
A Mustrove dogodivščine niso zaživele samo na papirju, pač pa tudi v zvočni obliki. Ob koncu osemdesetih, ko se je pri Delavski enotnosti iztekel niz objav dogodivščin Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, je založba Helidon dve dogodivščini izdala tudi na kasetah; v interpretaciji uveljavljenih igralk in igralcev sta na treh kasetah ugledali luč sveta epizodi Gusarji (dve kaseti) in Na olimpiado. Kasete so zaradi priljubljenosti Mustrovega dela hitro pošle, obšle dobo zgoščenk in se v dandanašnjiku pojavile v obliki zvočnic, ki so jih pripravili pri Helidonu; obema epizodama lahko tako spet prisluhnete na portalu Audibook, kjer sta na voljo za sprotno poslušanje (streaming) ali pa tudi za nakup, če bi radi te dogodivščine imeli v svoji zbirki.
V dandanašnjih časih Mustrov opus še vedno nagovarja nadvse aktualno in zanimivo: v času »zelenega prehoda«, vse večje gneče na cestah, brezkompromisnih vojn, političnega enoumja in nezdrave pretirane politične korektnosti imamo med njegovimi stripi kopico gradiva za razmislek. Kako danes prosperirajo taki, ki so nekoč Lakotniku prodali Zeleno dolino? Kakšen bi bil dandanašnji skok v prihodnost? Se chicaško podzemlje, nekoč res zgolj štof za zgodbice in prigode, zdaj tudi nam zdi vedno bližje in bolj resnično? Pa gusarji, samooklicani robinhoodi morij in oceanov? Pa vitezi in hudobni zavojevalci? Zgodovina se ni bistveno spremenila in v Mustrovih stripih živi naprej tako v zabavo ob branju kot v opomin, da nismo kaj dosti napredovali. Nekaj malega pa le: zdaj nam ni več treba čakati na periodiko, vse je dosegljivo s klikom in tudi Mustrove dogodivščine si, če želimo, lahko privoščimo v enem kosu – zdaj tudi kot pretočno vsebino.
Matej Krajnc
