Ko je leta 1969 izšel album Odmev s Triglava, so bili Avseniki že etablirana entiteta: tako v tujini kot doma so prejeli številna priznanja za svoje delo, pri Telefunkenu in Jugotonu so izhajale plošče, ki so se zapisale v zgodovino, leta 1968 pa je njihova domača krovna založba postala založba Helidon, del ugledne založbe Obzorja v Mariboru. Narodnozabavni del njihovega programa je uredniško prevzel Vilko Ovsenik in precej hitro nabral zavidanja vredno paleto izvajalcev, med drugimi ansambla Franca Korbarja in Maksa Kumra, leta 1970 pa se bo pridružil še Lojze Slak s svojim triom in Fanti s Praprotna.
Značilnost Avsenikove glasbe je v jedru bila že takrat učinkovit spoj slovenske ljudske glasbe z bavarskim glasbenim izročilom in več kot samo ščepcem jazza; ne smemo pozabiti, da je glasbenike za svojo takrat že ustaljeno »klasično« zasedbo nabral zvečine iz jazzovskih krogov: Leo Ponikvar, Mik Soss, Franc Košir, Albin Rudan – vsi ti glasbeniki so imeli za seboj kilometrino big banda in manjših jazzovskih zasedb, kar priča o Avsenikovi glasbeni širini in zvedavosti: hotel je imeti tehnično najboljše glasbenike, hkrati pa take, ki se bodo (kot jazzovski improvizatorji) znali znajti v vsakršni situaciji. Medtem ko so se prve Avsenikove plošče najbolj močno naslanjale na ljudsko pesem, je kitara Lea Ponikvarja preproste ljudske ritme zelo hitro povezala s kompleksnejšim ritmičnim izročilom jazza in rodil se je »Ponikvarjev slog«, točneje: klasičen slog igranja narodnozabavne kitare, dandanes svetovno uveljavljen in spoštovan. Kar zadeva vokalno plat Avsenikove glasbe, je izhajala izključno iz krogov ljudske pesmi in belkanta (Marija Ahačič Pollak, Danica Filiplič ...). Leta 1969 sta v zasedbi pela Franc Koren in Ema Prodnik, ta vokalna zasedba je ostala do leta 1974, ko se je s prihodom Jožice Svete in Alfija Nipiča rodil znameniti Avsenikov vokalni tercet, ki je nato ostal v zasedbi do konca njenega delovanja. Odšel je Franc Koren, kmalu tudi Ema Prodnik in tercet se je ustalil v zasedbi Jožica Svete, Joži Kališnik in Alfi Nipič. Posebnost Avsenikove vokalne glasbe pa je leta 1969, ko je izšel pričujoči album, postal trobentač Franc Košir.
Koširju so zaradi zdravstvenih razlogov svetovali manj igranja trobente, pa se je poskusil kot vokalist. Na pričujočem albumu najdemo nekakšno njegovo »himno«, s katero se je predstavil občinstvu: Jaz sem pa en Franc Košir. S to pesmijo je med sodelavce ansambla prišel tudi Tone Fornezzi Tof, ki je v naslednjih desetletjih zvesto supliral besedila za mnoge Koširjeve pesmi in bilo jih je toliko, da so si skozi leta prislužile lastne kompilacije. Koširjeve solistične točke so pomenile revitalizacijo ansambla, bile pa so neverjetno priljubljene in komercialno uspešne. Tako lahko rečemo, da se je s ploščo Odmev s Triglava začela nova faza v delovanju zasedbe: poleg Koširjevega petja (ki ga je v živo kot rojen humorist nadgradil tudi z nepozabnim odrskim nastopom) se je ansambel vizualno »razkril« v tedanji zasedbi, kar se je zgodilo prvič na Helidonovi veliki plošči (predhodnik, Helidonov dolgometražni prvenec, Otoček sredi jezera namreč na ovitku ni objavil fotografije ansambla). Fotografija je antološka: zasedba je pravzaprav zbrana okrog Koširja, ki je že v svojem elementu.
Na pričujoči plošči najdemo številne polke, valčke in koračnice, besedila pa so (poleg Tofa) prispevali Marjan Stare (Odmev s Triglava), Elza Budau (Resje že cvete) in Ferry Souvan (Na Šmarno goro, Čakala bom). V uvodni pesmi se Emi Prodnik pridruži gostja Sonja Hočevar, kot inštrumentalna solista pa se oglasita klarinetist Albin Rudan (Veter nosi pesem mojo) in še en gost, pozavnist Alojz Bezgovšek (Ljubezen in hrepenenje).
Ponatis, ki je pred nami, letos spet na vinilu, je sveže remasteriran z izvirnih trakov, zvočno čist, pripravljen za optimalno poslušanje. Poslušalska izkušnja je tako precej boljša in bogatejša, solistične pasaže pa ponujajo nov uvid v skladateljsko in aranžersko izvirnost in širino Avsenikove glasbe. Dvanajst pesmi je stalo na pragu sedemdesetih, ko bo Avsenikova glasba šinila v komercialne višine po zaslugi plošč, kot so Zlati zvoki, Slovenija, odkod lepote tvoje in Lovske laži, humor in domišljena odrska prezenca pa bosta zakoličeni kot osrednji značilnosti Avsenikovih živih nastopov. Leta 1969 so bila vrata na široko odprta: zgodba se je, četudi stara že več kot desetletje, pravzaprav znova začela.
Matej Krajnc
