Leto 1967 je bilo za glasbo prelomno leto v vseh pogledih: na svetovni sceni se je z izidom beatlovskega albuma Sgt. Peppers Lonely Hearts Club Band v juliju 67 zgodil dokončen premik t. i. popularne glasbe v umetnost - Beatli so sicer že leto poprej z albumom Revolver dokazali, da se to da, a Sgt. Peppers je bil tektonski premik v vseh pogledih: konceptu (ki ga nekateri priznavajo, drugi ne), glasbeni vsebini, likovni podobi. Besedila so bila prvič na tovrstnem albumu tudi natisnjena na ovitku, s čimer se je poudarila njihova enakovrednost glede na glasbo. Izid albuma je bil velik medijski dogodek, prvič organiziran na tak način, s poslušanji celotne plošče, pogovori o vsebii in obliki in tudi s kreativno kritiko; danes se nam zdi, da je bil album ob izidu vsesplošno hvaljen, a ni bilo čisto tako ... Nekateri kritiki niso povsem dobro vedeli, kaj ali kam bi z njim. Pa vendar je na koncu prevladalo splošno mnenje, ki velja še dandanes: da gre za najvidnejši album Beatlov, za osrednji album t. i. "poletja ljubezni" ali t. i. "psihedeličnega rocka", ki je žal izzvenelo v cel spet tragičnih dogodkov leta 1968, da je šlo pravzaprav za "happening", da je album pomenil velik umetniški statement in da so Beatli z njim dokazali, da so lahko učinkovit in referenčen studijski bend, saj so s koncertiranjem prenehali. Seveda je sočasno izšlo še precejšnje število drugih pomembnih plošč, tako ali drugače navdihnjenih z obdobjem 1966/67, od Franka Zappe in njegovih Mothers of Inventions, do plošč zasedb Cream, Jimi Hendrix Experience, The Doors, Jefferson Airplane, Pink Floyd, Big Brother & The Holding Company, Velvet Underground, Rolling Stones idr., pa posameznic in posameznikov, med njimi so Aretha Franklin, Van Morrison, Otis Redding, Cat Stevens, Donovan, Tim Buckley, Wilson Pickett idr. Elvis se je iz daljšega ustvarjalnega spanca zbudil z izvedbo pesmi Jerryja Reeda Guitar Man, ki je obveljala za "prestopno" pesem iz dolgih let skoraj izključnega snemanja filmske glasbe v kratko rockersko obdobje 1967-68, ki pa se je naposled spet zaključilo z angažmajem v Vegasu leta 1969, čeprav je tega leta posnel tudi svoj najboljši studijski album From Elvis In Memphis, ki sodi tudi med najvidnejše albume leta 1969. Ko govorimo o prelomnicah leta 1967, pa ne smemo pozabiti na dva albuma, ki sta izšla čisto ob koncu leta in napovedala izpetje psihedelike: John Wesley Harding Boba Dylana in Songs Of Leonard Cohen. Dylan je z njim prešel v krajšo "countryjevsko" fazo, Leonard Cohen pa je svojim literarnim dosežkom dodal še prvi diskografski presežek, ki pa ga ob izidu niso najbolj toplo pozdravili. Obe plošči sta imeli izjemno minimalističen zvok, brez izdatnih producentskih posegov, ki so bili značilni za obdobje 1966-67.

Pri nas v Jugoslaviji se je v tem obdobju počasi začela izoblikovati kantavtorska scena: Ivica Percl in Tomaž Domicelj sta kot jugoslovanska prototipa dylanovskega kantavtorja bila že precej dejavna na sceni, čeprav sta prve vidnejše uspehe dosegla malce pozneje, Arsen Dedić pa je kot šansonjerski samospevec imel že nekaj večjih festivalskih uspehov. Sicer je t. i. popularnoglasbenosceno še vedno umerjal režim festivalov; leta 1967 je Lado Leskovar z 8. mestom na popevki Evrovizije dosegel lep uspeh, slovenska festivalska dejavnost pa se je takisto že kar nekaj let beležila na ploščah, ki so izhajale zvečine pri Jugotonu in beograjski PGP RTB. Svoje založbe nismo imeli, čeprav je Mladinska knjiga izdala nekaj plošč, a so jih natisnili drugje. Na festivalu Slovenska popevka je slavila Elda Viler. Že nekaj časa se je kazala potreba po lastni glasbeni založbi, ki se je leta 1967 naposled udejanila v Mariboru pod okriljem Založbe Obzorja; programsko je založbo takrat vodil Jože Košar. 

Narodnozabavna glasba leta 1967 še ni imela tolikšnega odmeva kot kakšno desetletje pozneje, čeprav je Ansambel bratov Avsenik s svojo mešanico ljudske pesmi, bavarskega glasbenega izročila in jazza tako doma kot v tujini že dosegal lepe uspehe. Plošče domače narodnozabavne glasbe so pred ustanovitvijo samostojne slovenske glasbene založbe prav tako zvečine izhajale pri Jugotonu in RTBju. A novoustanovljena založba Helidon ni bila "Avsenikova" založba, kot se je tudi pozneje rado govorilo, pač pa je pod uredniško taktirko Vilka Ovsenika privabila k sebi cvetnik tedanjih narodnozabavnih in ljudskih godcev, pa se hitro usmerila v širino, k zborovski glasbi in popevki. V začetku leta 1968 je pri založbi tako izšla prva velika plošča, Otoček sredi jezera Ansambla bratov Avsenik, kmalu zatem pa še Na valovih Krke Ansambla Maksa Kumra. Kataloški številki sta zaradi zamikov v tisku bili obrnjeni: Avsenikova je nosila št. 2, Kumrova pa 1. A najpomembneje je bilo, da sta bili obe plošči natisnjeni v Sloveniji: založba Helidon je namreč premogla tudi studio in lastno tiskarno plošč, kar je pomenilo, da tudi po tej plati nismo bili več odvisni od drugih jugoslovanskih založb. Do konca desetletja se je zgodilo še marsikaj: k Helidonu so od Jugotona prišli tudi Slaki, takrat že komercialno uspešni in znani zaradi pesmi, kot sta bili Po dekle in V dolini tihi, ansambla Mihe Dovžana in Borisa Kovačiča sta k sodelovanju pritegnila pesnike in pesnice, zlasti Gregorja Strnišo in Svetlano Makarovič, izšla je velika plošča Katrca, ki še vedno velja za najvidnejši album Slovenskega okteta, pa tudi festivalska produkcija ni počivala, kot se je pokazalo na primerih Slovenske popevke in narečne popevke, t. i. Vesele jeseni. Leta 1970 je pri Helidonu tako izšla prva dvanajstpalčna, "standardna" vinilka z izborom s festivala Slovenska popevka, Vesela jesen pa je začela nabirati male plošče, ki so kmalu prešle v legendo z zelenim vinilom in oranžno nalepko. Na takšnih je izšla tudi vrsta pravljic za najmlajše.

V Avsenikovem kvintetu so ob izidu plošče Otoček sredi jezera igrali Slavko Avsenik (harmonika), Franc Košir (trobenta), Leo Ponikvar (kitara), Mik Soss (bariton, (kontra)bas) in Albin Rudan (klarinet), pela pa sta Ema Prodnik in Franc Koren. Za seboj so imeli že vrsto plošč, doma denimo Tam, kjer murke cveto (1958), Klic z gora (1961) in Lepe ste ve, Karavanke (1966), v tujini pa, za nemško govoreče področje, že prav tako čeden in komercialno uspešen nabor nosilcev zvoka (založba Telefunken). Otoček sredi jezera, ki po navedkih iz referenčne Avsenikove kataloške knjige Zlati zvoki (avtor: Aleksi Jercog, 2016) prinaša v slovenščini odpet izbor s Telefunknovih izdaj za nemški trg iz obdobja 1966-67, pa je bil prvi domači dvanajstpalčni album zasedbe. Poleg omenjenih članov in članic so se na albumu pojavili številni gostje, tako pevski kot inštrumentalni. Dve pesmi, Breze v vetru in Slovenski pozdravi, ste tako lahko slišali s pihalno godbo, v dveh pesmih Pod Dobrčo in Poskočni klarineti slišite kar tri klarinetiste, s Slovenskimi pozdravi je v Avsenikovo diskografijo prišel tudi znameniti Ponikvarjev žvižg, pevskemu duu pa so se v nekaterih pesmih pridružili še trije glasovi: poleg klarinetista Albina Rudana sta zapeli še dve pevki; slišite ju v pesmi Ko mesec sveti.

Ne gre pozabiti, da je pričujoča plošča pomenila tudi precejšen zvočni napredek glede na posnetke pri Jugotonu; založba Helidon je s svojim studiom tako postavila tudi nov zvočni standard za nosilce zvoka. Iz uporabe je takrat že bolj ali manj izginila desetpalčna velika plošča, bližalo pa se je obdobje kaset, čeprav bo pri nas na to treba še počakati. Otoček sredi jezera je na kaseti izšel šele leta 1989 pri Helidonu.

Značilna likovna podoba plošče z blejskim jezerom je odsihmal, kot glasba na njej, že prešla v ponarodelost. Pri založbi Helidon je ob petinpetdesetletnici ustanovitve zdaj na voljo čisto svež ponatis vinilne izdaje z novim masteringom, posodobljenim zvokom za sodobni čas. Zagotovo se bo hitro znašla v rokah zbiralcev in kompletistov, na voljo pa je seveda vsem ljubiteljem bodisi zvrsti bodisi glasbe vobče, ki spet segajo po nekoč že umaknjenem nosilcu zvoka, zdaj oživljenim tudi za nove generacije. Srečno pot torej novi prvi Helidonovi plošči, na kateri Avsenike slišimo v že znanih melodijah, obenem pa kot da stopajo pred nas prvič, prerojeni in pripravljeni na nova potovanja na vseh triintridesetih obratih.

dne 0

Komentarji

Oddaj komentar

Your email address will not be published.