Pol stoletja hitro mine, a če povemo po pravici, traja glasbena kariera Iva Mojzerja še nekoliko dlje. Mineva pa petdeset let od izida njegove prve solistične male plošče, s katero se je kot pevec, polnočni kavboj vpisal na zemljevid slovenske popevke, kjer je, prav tako leta 1974, zapel popevko Cifra mož in v letu 1974 zabeležil kar dve veliki uspešnici, ki ga spremljata skozi vso kariero. Kot cenjen inštrumentalist je že pred tem igral v številnih zasedbah, tudi z Dekameroni, po letu 1974 pa so se na široko odprla tudi pevska vrata, ko je svojim globokim glasom zapel pesem Freda Neila, uglednega ameriškega glasbenika; pesem je z naslovom Everybody's Talkin' v izvirni izvedbi Harryja Nilssona leta 1969 požela veliko priznanj kot osrednja pesem filmske uspešnice Polnočni kavboj z Dustinom Hoffmanom in Jonom Voightom. Nilsson sicer ni bil prvi izbor, najprej so vprašali Boba Dylana, a ker Dylan pesmi Lay Lady Lay ni pravočasno oddal, je izvisel.
Fred Neil je pesem Everybody's Talkin' objavil na svojem drugem albumu leta 1966; Harry Nilsson je svojo različico zapel jeseni leta 1967, izšla pa je julija 1968. Sprva ni dosegla večjega uspeha, ko pa je režiser John Schlesinger iskal pesmi za film, mu je Nilsson najprej ponudil drugo pesem, avtorsko I Guess The Lord Must Be In New York City (leta 1997 se je med drugim pojavila v filmu You've Got Mail). A Schlesingerju je bila bolj všeč Everybody's Talkin', ki je zdaj za vedno tesno povezana s filmom, zelo priljubljenim tudi pri nas. Nilssonova različica se je nato prodala v več kot dveh milijonih izvodov, dobila pa je tudi grammyja.
Ivo Mojzer je prav tako še danes tesno povezan s pesmijo Freda Neila, čeprav je v naslednjih desetletjih nanizal veliko drugih uspešnic, avtorskih in izpod peresa drugih piscev. Redno se je pojavljal na festivalih in do konca desetletja beležil pesmi tudi na velikih ploščah. Sam je o tem, kako je prišlo do njegovega pevskega diskografskega debija, povedal, da so ga v mariborski Slaviji slišali Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Mario Rijavec in Ivo Štrakl, ki je takrat pisal besedila za popevke in tudi prepeve. Povabili so ga na snemanje na Radio Ljubljana. Aranžma za pesem je naredil Milan Ferlež, prepev je delo Iva Štrakla, na mali plošči pa je poleg Kavboja izšla še pesem Koledar ljubezni z besedilom Svetlane Makarovič. Ploščo je na pobudo Vilka Ovsenika izdala založba Helidon, ki ji je Mojzer ostal zvest vse življenje. Pri Helidonu je zdaj izšel tudi jubilejni ponatis te male plošče z žlahtno klasično Helidonovo likovno podobo iz prve polovice sedemdesetih, ko je založba imela najbrž najbolj distinktivno grafično predlogo na območju bivše skupne države. Takoj se je vedelo, da je to Helidonova singlica, poleg samostojnih, kot je bila Mojzerjeva, pa je izšlo precej kombiniranih: po en izvajalec na stran. Tako se je zgodilo že z naslednjo Mojzerjevo malo ploščo z že omenjeno pesmijo Cifra-mož, ki si jo je pri založbi ZKP RTV Ljubljana delil z Otom Pestnerjem. Za to pesem pravi, da je bila zanj odločilna odskočna deska v pevsko kariero, a povabilo na Slovensko popevko najbrž ne bi prišlo tako hitro brez tega uspešnega prvega snemanja.
Jubilejna izdaja je, kot rečeno, veren posnetek izvirnika in na njeni naslovnici morda najbolj ikonična in še danes prepoznavna Mojzerjeva podoba. Pesem Koledar ljubezni ni postala tako velika uspešnica kot Kavboj, ki se je tudi zaradi priljubljenosti filma izdatno vrtel in se nato znašel tudi na številnih kompilacijah uspešnic iz tistega časa. Če pogledate na YouTube, so na voljo tudi televizijski posnetki te pesmi.
Če je Harry Nilsson pesem Everybody's Talkin' zapel kot glas vpijočega iz puščave, je Mojzerjeva izvedba takisto eksistencialistična, a tesnobnost in falzete Nilssonove različice zamenja nekakšna ontološka pozitiva, kot je tudi sicer v navadi pri Mojzerjevih interpretacijah tujih ali lastnih pesmi. Dokaz za to je najbrž dolga in plodovita kariera kot tudi dejstvo, da je Mojzer ostal eden najprepoznavnejših in najbolj priljubljenih glasov iz t. i. »zlate dobe« slovenske popevke. Ljudje so se z njegovimi izvedbami takoj poistovetili in spoštovali tudi to, da ni sedel na lovorikah starih uspešnic, marveč ves čas ustvarjal novo glasbo, ki je nosila tudi njegov močan avtorski pečat. Tako se po bogatih desetletjih lahko pohvali z retrospektivno veliko ploščo (Helidon 2021) in zdaj tudi z malo, ki pri nas pravzaprav še ni doživela novega preporoda v takšni meri kot dolgometražne vinilke. Čas je, da se zgodi tudi to. Čestitke za jubilej!
Matej Krajnc
