V sedemdesetih letih 20. stoletja bi že lahko govorili o širšem razmahu domače “estrade”; festival Slovenska popevka je bil že dodobra uveljavljen, prav tako Vesela jesen, imeli smo številne popularne pevce in pevke, pa tudi domača industrija plošč se je razmahnila; delovali sta dve veliki založbi, Helidon in ZKP RTVL; obe sta redno izdajali plošče, ZKP tudi kasete. Na njih smo že okrog leta 1972 dobili prve antologije popevk, pevke in pevci pa posledično svoje prve albume na kasetah, med drugimi Lado Leskovar in Oto Pestner. Marjana Deržaj in Majda Sepe, ki sta v tistem obdobju tudi dobili vsaka svojo kaseto, nista bili novinki na sceni albumov, saj sta že v letu 1960 in 61 izdali vsaka svojega v Beogradu. Ob ustanovitvi založbe Helidon se je na domača republiška tla prestavila tudi produkcija narodnozabavne glasbe, zvrsti, ki je v zadnjem desetletju iz nekolikanj bolj umaknjene začela prehajati v mainstreamovsko; Ansambel bratov Avsenik in Ansambel Lojzeta Slaka sta že v šestdesetih dosegala lepe prodajne uspehe in ustvarila niz ponarodelih uspešnic, med drugimi Tam, kjer murke cveto, Na Golici, V dolini tihi in Po dekle. Njune plošče je izdajal zagrebški Jugoton, a Avsenik je že leta 1968 ob uspehih v tujini pri založbi Telefunken postal Helidonov izvajalec, Slak pa malce pozneje, leta 1970. Nastopov je bilo veliko in generiral se je nezanemarljiv zaslužek, ob tem pa tudi redne diskografske izdaje in tako se je v sedemdesetih vse več popevkarskih imen (tudi ali zlasti) zaradi preživetja jelo pridruževati narodnozabavnim zasedbam, saj sodelovanja na festivalih niso več nujno zagotavljala preživetja, zlasti ne tistim pevkam in pevcem, ki so stopili na sceno pred “pomladitvijo” festivala, torej pred letom 1967. Avsenik je bil tisti, ki se je sodelovanja s popevkarji lotil najbolj sistematično.
Leta 1974 je Ansambel bratov Avsenik presenetil (vsaj) dvakrat – prvič z dejstvom, da že dvajset let skladajo in igrajo, drugič z okrepitvijo ekipe. Odšel je pevec Franc Koren, na njegovo mesto pa sta prišla Jožica Svete in Alfi Nipič, oba že znana in priljubljena pevca z uspehi na popularnoglasbenem področju. Iz stare pevske ekipe je ostala Ema Prodnik in tako se je rodil zdaj znameniti Avsenikov pevski tercet, ki je v prihodnjih letih in desetletjih poleg humorista in trobentača Franca Koširja postal (in ostal) zaščitni znak zasedbe.
Jožica Svete je ob pristopu k ansamblu občinstvu bila znana s številnih festivalov, posnela pa je tudi nekaj plošč za beograjsko založbo PGP RTB in Jugoton. Njeni najbolj znani pesmi sta bili Španske oči, prepesnitev uspešnice Spanish Eyes iz skladateljske delavnice Berta Kaempferta, ki jo je leta 1965 prepeval Al Martino, skozi leta pa še številni drugi izvajalci in izvajalke, in popevka Sonce sije na Portorož Vinka Horvata in Leva Svetka s festivala Slovenska popevka 1964 (3. nagrada občinstva). Afi Nipič je postal najširšemu občinstvu znan nekolikanj pozneje, leta 1970, ko je z ansamblom Slavija 5 na Veseli jeseni zapel Rodškovega Štajerca, leta 1971 pa je s Privškovim Silvestrskim poljubom postal takorekoč ponarodelo popevkarsko ime. Pesem je leta 1972 izšla na hrbtni strani male plošče z veselojesensko uspešnico Bolfenk, potem pa sredi sedemdesetih (1976) znova v družbi s popevko Žametne noči. Ko se je leta 1974 “Štajerc z močno štimo”, kot ga je označil Slavko Avsenik, pridružil Ansamblu bratov Avsenik, je pri ZKP RTVL izšla tudi kompilacijska kaseta z njegovimi popevkarskimi posnetki. Že v šestdesetih je pisal besedila in prepesnjeval tuje uspešnice, med drugim Beatle in Toma Jonesa. Avsenikova odločitev, da Nipiča povabi k sodelovanju, je bila pretehtana in premišljena, kmalu je postal tuidi pisec nekaterih besedil za zasedbo. Dvodelna kompilacija založbe Helidon iz let 2012 in 2018 izpričuje precej obsežen tovrstni opus, v njem pa uspešnice, kot so denimo Zapeljiva Marica, Te pa tikou vredi, Vse življenje same želje in Tudi ti nekoč boš mamica postala. Nipič se kljub napornemu delu v ansamblu ni odpovedal zabavnoglasbeni karieri; v sedemdesetih in osemdesetih je posnel niz zdaj zimzelenih pesmi, med drugimi Poljane, dom prelepih dni, Stara domačija, Toti tu, toti tam, Špilaj, stari, Pidžama bar in V avtu pred menoj (Im Wagen von mir, duet s Tatjano Dremelj). Bil je tudi soavtor večine teh pesmi. Tudi po razhodu ansambla ni počival in ustvaril vrsto novih uspešnic in inkarnacij (Techno Alfi).
Dvajsetletnico Ansambla bratov Avsenik in prihod dveh novih članov je zasedba obeležila s čisto svežo dvojno ploščo; to je bila po Zlatih zvokih (1972) in albumu Za tvoj praznik/Srebrne smučine (1973) že tretja takšna in ustvaril se je kar nekakšen standard, da so poslušalci od Avsenikov in tudi Slakov že skoraj pričakovali velikodušne dvojne albume. Do prenehanja delovanja zasedbe se jih je nabralo še nekaj. Brata Avsenik sta napisala štiriindvajset novih melodij in jim dala skupen naslov po uvodni pesmi, ki je po Golici postala najbrž najbolj znana in priljubljena njihova pesem. Uspeh je bil pravzaprav že kar predestiniran – besedilo Marjana Stareta je opevalo lepote takratne ožje domovine, zaigralo je na strune domoljubnih src, hkrati pa s čudovito melodijo pritegnilo tudi tiste, ki so prisegali zlasti na Avsenikove melodične strukture. Tudi aranžma je bil dobro domišljen, v njem ima veliko vlogo klarinet Albina Rudana. V kiticah se odlikuje ženski glas, nakar v refrenu mogočno zagrmi Nipič in s tem ustvari svojo prvo narodnozabavno vokalno klasiko. Kazalo je, da je Avsenik dobro izbral. Drugo ploščo uvede še ena uspešnica Prijatelji, ostanimo prijatelji, ki prav tako sodi med najvidnejše uspehe ansambla. Pri Helidonu so kasetno različico albuma zaradi obsega gradiva razdelili na dva dela; dvojne kasete v enem kosu so se prijele šele v osemdesetih, zato je prva vinilna plošča dobila svojo kaseto, druga pa svojo, poimenovali so ju po obeh uspešnicah.
V skrbi za ohranjanje dediščine Ansambla bratov Avsenik je kot ta hip zadnji v nizu ponatisov klasičnih albumov zasedbe na vinilu pri založbi Helidon ugledal dan tudi dvojni album Slovenija, odkod lepote tvoje. Pri založbi so poskrbeli za remastering vseh pesmi z izvirnega traku; pesmi so tako ohranile izvirno zvočno podobo in se hkrati osvežile po dandanašnjih standardih za obdelavo zvoka. Tudi ovitek je osvežen; ohranja vse elemente izvirnika, hkrati pa je deloma rekonstruiran zaradi novih standardov oblikovanja in tiska. Glasba z enega najznamenitejših Avsenikovih albumov je z veliko nogo vstopila v 21. stoletje in ostaja prav tako sveža kot ob nastanku.
Matej Krajnc
