»Vse za dober biznis, vse za velik dnar ...« je pel Adi Smolar že leta 1997, ko tranzicija še ni kazala zob v tolikšni meri in ko je na koncu predora prihodnosti še gorela svetla luč možnosti napredka glede na dobro podlago, ki smo jo kot država imeli še iz starih časov. A časi so naredili svoje in pesmi Adija Smolarja, ki so nastale v tistem času, dandanes odmevajo še bolj preroško in resnično kot ob nastanku. To je seveda lastnost vsake dobre pesmi; da nas nagovori kadarkoli, v kateremkoli času, in s tega aspekta so Adijeve pesmi zares brezčasne, nezastarele, ne delujejo zgolj kot »dokument časa«, pač pa kot nekakšen aksiom vsakdanjosti, ki je, kakršna je. Treba je reči »tagada« in preživeti.
Če bi delo Adija Smolarja opredelili zgolj kot »kantavtorsko«, bi sicer zadostili glasbenoteoretskim in glasbenozgodovinskim zakonitostim, a moč in vrednost Adijevega dela segata onkraj ožje kantavtorske definicije nekoga, ki sam piše in izvaja svoje pesmi: gre za širšo definicijo, za barda v najboljšem pomenu besede, za pesnika preprostih, a domiselnih in učinkovitih besed, ki beleži tok časa in mentaliteto taistega časa; iz te mentalitete sledijo zaključki, bodisi trpki bodisi duhoviti (kar je še ena od ključnih značilnosti Adijevega pesniškega značaja), a ti zaključki na koncu obveljajo kot modrost. Ne glede na to, da so njegove pesmi skozi leta dobivale najrazličnejše obleke: folkrockovsko, šansonsko, countryjevsko ..., gre na koncu zlasti za misleca s kitaro, za samohodca, ki svoje verze preceja skoz strune, nadvse intimno, čeprav se morda ne zdi vedno tako; ko si namreč na odru pred ljudmi, si nemudoma tudi del njihovega življenja. In drži tudi, da pesem, ko jo napišeš in daš od sebe, ni več čisto tvoja; postane del vseh, ki jo slišijo, poslušalci si o njej ustvarijo svoje mnenje, umestijo jo v svoje svetove in tako naenkrat postane »javna last« v plemenitem pomenu te sintagme: če se v najboljši možni maniri združijo vsi faktorji, se pesem »prime« in ponarodi, kar se je zgodilo z veliko večino Adijevega opusa. In ko smo že zapisali »mislec s kitaro«; zdaj je že jasno, da je Smolar tudi izvrsten kitarist z lastnim, prepoznavnim slogom, ki vključuje tako pretanjeno prstno tehniko ubiranja kot odločno, z rokersko podstatjo utemeljeno ritmično tehniko igranja. Njegova kitara je vedno v ospredju zvočne slike, praviloma vodi pesem kot tako in jo s spretno odrejenimi, a nikoli vsiljivimi vložki tudi dopolnjuje in nadgrajuje.
Na pričujoči vinilni kompilaciji se srečujemo z avtorjevim izborom pesmi, ki so med letoma 1993 in 1998 izhajale na ploščah pri založbi Helidon. Nekatere teh pesmi so bile velike uspešnice, denimo Zlo počas, Bognedaj, da bi crknu televizor ali Jaz sem nor, nekatere so uvrščene iz intimnejših logov njegovega opusa (Vroče-hladno, Ona-ona), vse pa so ponarodele; ostale so in ostale bodo tudi v prihodnje, ker gre za univerzalne resnice. Svet se sicer vrti, kot pravi zaključna pesem, spreminja pa se v srži vendarle ne, to vedno znova ugotavljamo z nekakšnim čudnim priokusom. Zato bi pesem Vse za dober biznis lahko obstajala tako dandanes kot v antiki, tako v srednjem veku kot v 18. ali 19. stoletju. Na pričujoči vinilni plošči najdemo tudi pesem Daleč je za naju pomlad, ki potrjuje izjemno pesniško moč besede in glasbe Adija Smolarja in sodi v vrh domače in svetovne zakladnice poezije o minevanju. Ko jo ob izidu plošče znova poslušam, mi v spomin pride tudi pesem Hello In There ameriškega mojstra Johna Prinea. Kar imata z Adijem skupnega, je empatija, izjemen smisel za empatično beleženje trpkih in krutih zakonitosti življenja, v katerem začnemo počasi minevati že, ko se rodimo. Razlika med pesmima je zgolj v tem, da sta pri Prineu zakonca v starosti odtujena, znaveličana, nimata si več česa povedati, pri Smolarju pa med njima ostaja neokrnjena ultimativna vez: ljubezen. Ki ni postala zgolj navada. Ne, v pesmi Daleč je za naju pomlad je ljubezen tisti faktor, ki naredi tudi starost lepo in manj trpko.
Vse ostalo je, kot rečeno, aksiom: Po službi. Kdo ima prav. Neprilagojen. Pasji dnevi. Slednja je prva pesem z njegovega prvenca, davnega leta 1989, znova na svetlo danega v letu 1991, v predhelidonskem obdobju, a na plošči najdemo helidonsko studijsko različico iz 1998, ko pesem spet zazveni kot nova. In seveda: »Živeti je težko, vedno sem tepen, ker sem neprilagojen ...« poje Adi v pesmi Neprilagojen, a »živeti je težko« je plemenito breme, breme dostojanstva in ponosa: biti neprilagojen je v dandanašnjem svetu redka vrednota.
In naposled: letos mineva štirideset let od prvega Adijevega uradnega nastopa. Pričujoča vinilna plošča obeležuje tudi ta jubilej. Štirideset let samohodstva, sprva ožje, nato široke prepoznavnosti, komercialnega uspeha, snidevanja s kamerami, odri in ljudmi pod njimi ... Vseskozi brezkompromisno, po svoje. Brez številnih videospotov, podcastov, nebrojnih instagramskih profilov ... Brez reklamiranja gadgetov na jumbo-plakatih. Zgolj s kitaro in besedo. S kitaro, ki jo še vedno igra mojstrsko in inovativno, pa z glasom (to je tudi treba poudariti), ki ima silno izrazno moč, pa z besedo, s katero je v devetdesetih pošteno prevetril percepcijske svetove moje generacije. Ki je tudi eden od razlogov, da sem sam vztrajal in svoj sprva zelo hermetični kantavtorski svet začel odpirati navzven. Pojav Adija Smolarja na naši nekolikanj utrujeni pop sceni v devetdesetih je zavel sveže in intenzivno, dal je misliti in razmišljati. Hkrati pa je bilo nenavadno prima, da si je njegove pesmi moč tudi žvižgati. In godemo si jih še dandanes, ko je tudi moja generacija tista, ki gre »po službi na pir«. Če jo ima, a to ni bistveno. Bistveno je, da je štirideset let zavidanja vredna doba. Vse najboljše, iskrene čestitke in horuk v novo štiridesetico. Verjamemo, da je moči in besedne zaloge še več kot dovolj!
Matej Krajnc
