PERO LOVŠIN & SOKOLI: HELIDONOVA LETA
Spominjam se televizijske oddaje leta 1990; bilo je na silvestrovo in glasbenike so spraševali, katere pesmi so jim bile v minulem letu najbolj všeč. Tomaž Domicelj je izjavil, da je bila ena, za katero si želi, da bi jo sam napisal. Ko so ga vprašali, katera, je povedal, da Čist nor, ki jo izvajajo Sokoli. Zakaj pa, so ga vprašali. Zato, ker gre refren: čist nor, čiiist nor ...
Zabaven in pomenljiv trenutek na nacionalni televiziji; zabaven zato, ker je Domicelj ob izjavi naredil imenitno grimaso, pomenljiv pa zato, ker je bila omenjena pesem res velika uspešnica in ker je bil tudi čas »čist nor« - čas prelomnih političnih in splošnodružbenih dogodkov, na katere pesem Sokolov ni bila njuno vezana, a plošča z naslovom Marija, pomagaj je vseeno dala misliti. Če ne drugega, na to, da rokenrol tudi na prelomu desetletja, v katerem bojda ni bil nujno komercialno najbolj vidna zvrst, še zdaleč ni rekel zadnje besede. A vendar tudi ta »bojda« ne drži povsem: imeli smo vrsto udarnih in komercialno uspešnih rockovskih bendov. Nekaj jih je tudi prenehalo z delovanjem, denimo Pankrti, kar pa se je prevesilo v novo, drugačno zgodbo, ki jo pripoveduje najnovejša Helidonova vinilna izdaja.
Spominjam se tudi revije Grom, ki je izhajala v začetku devetdesetih; ne dolgo, a dovolj dolgo, da je pustila pečat kot ena poslednjih resničnih (popularno)glasbenih revij pri nas, kjer je članke pisala ekipa, ki je glasbo dejansko živela: Hemingway, Milko Poštrak, Dragan Bulič, Jane Weber ... Pero Lovšin pa je bil tam siva eminenca v lepem prenesenem pomenu, ki se je prenesel tudi v njegovo tedanjo glasbeno dejavnost. Sokoli, bend, ki ni nasledil Pankrtov, pač pa je šlo za nov bend z novo zgodbo in poslanstvom, so se na sceni pojavili tam nekje leta 1988 in v naslednjem letu z Bitko za ranjence opozorili nase s precej močnim glasom. Ta se je še bolj rohneče oglasil naslednje leto, v katerem se začenja Helidonova zgodba s pričujoče vinilne izdaje; album Marija, pomagaj je bil komercialno uspešen, to že, a poskrbel je tudi za nekaj najbolj udarnih rockovskih himn pri nas. Himn, ki še danes ostajajo nekakšna predloga za kakovosten in inteligenten rock - tega pozneje ni bilo ravno več na pretek, vsaj tako vidnega in slišnega ne: Sokoli so bili po komercialni uspešnosti namreč "mainstreamovski" bend, a z "alter" držo in kontinuiteto. Plošča Marija, pomagaj se je poslušala kot "greatest hits" in se posluša še danes: Čist nor, Moja mama je strela ... Večina pesmi je prešla celo v vsakdanji vernikular, ti verzi so postali "splošna raba" iz generacije v generacijo. Ko je leta 1992 izšel naslednik, album Satan je blazn zmatran, se je zgodba ponovila. Pesmi Ko so češnje cvetele, Greva, punca, v južne kraje in Sodn dan sodijo med antološke komade domačega rocka, Sokoli pa po turneji, na kateri so ploščo promovirali, niso nadaljevali z delom, izdali so zgolj še kompilacijo 88-93. Začela se je samostojna kantavtorska zgodba Petra Lovšina. In revija Grom je takrat žal tudi že nehala izhajati; časi niso bili več naklonjeni generacijam Džuboksa in podobnih revij, tudi Dr. Musik, ki se je pojavila nekje v tem obdobju, je kmalu odnehala, a ta je bila nekolikanj širše uravnana; ostala je zgolj še Glasbena mladina/Glasna, ki je opozarjala na določene izdaje, revij, posvečenih rockovski glasbi, pa nismo več dobili.
Stran A pričujoče vinilke se je iztekla, stran B pa se začenja z drugo himno, Hišo nasprot sonca. Pero Lovšin je okrog sebe zbral dobro ekipo in naša gimnazijska generacija še dobro pomni Julito s proslulim videospotom. Naslovna pesem pa je bila primerna za razne priložnosti, od "špricanj" do poznovečernih/nočnih pohajanj po klubih ... takrat je Pero igral tudi v celjskem Bar-flyju, kjer se je dogajala vsa Evropa, takrat še ne docela del naše stvarnosti, čeprav smo že bili "odcepljeni" od bivše države; a ta bivša država je razpadala na najbolj neumen in nor način - to smo vedeli takrat in še bolj vemo dadanes, ko ugotavljamo, da se iz izkušenj sploh nismo ničesar naučili, nasprotno, pustili smo, da nas poteptajo krahi in banalije tako željenega "demokratičnega sveta". Tudi o tem se je govorilo v Perotovi muziki, čeprav ne neposredno - njegove ljubezenske in splošnointimne pesmi s treh solističnih plošč, ki jih je med letoma 1993 in 1997 posnel pri založbi Helidon, zašpilijo tole vinilko in nam dajo misliti: najprej o svetu, ki se pravzaprav ni spremenil, samo preobličil se je, nato o tem, da komajda kdo še piše preproste, a udarne rokenrolovske pesmi, nato še o tem, da Angel iz nekje vmes nikakor ne more biti naključje, in na koncu o tem, da je te pesmi še vedno užitek poslušati, sploh pa, ko se najdejo takole na kupu, na, mirno lahko rečemo, ultimativnem pregledu Perotove muzike iz obdobja, ko so radijske postaje še imele svoj namen in ko so še obstajali klubi, v katerih je ta muzika najbolj naravno dihala. Pa naj zapis ne bo nostalgičen, glasba je seveda še vedno aktualna, in če nam dandanes morda niti Marija ne zmore priskočiti na pomoč, to še ne pomeni, da moramo odnehati. Tudi če je zmanjkalo vina in če so prijatelji šli. In če je tako, še vedno ostanejo kitare. In Julita je videti empatična in budna, kajne? Če dobro pomislimo: že naslov Lovšinovega solističnega prvenca je dal slutiti, da Pero ne bo apokaliptičen, da bo tudi sodn dan nekolikanj drugačen. Nato so trije postali najboljši par. Prišla je dolina kraljic. Bili so Vitezi O'ma, bend, ki je v Lovšinovi zgodbi vsaj toliko ključen kot Sokoli. In prišel je zadnji križarski pohod.
Matej Krajnc
