ZVOKI VIOLIN Z ANSAMBLOM BRATOV AVSENIK – OB JUBILEJNEM PONATISU VINILNEGA ALBUMA
Leto 1983: Leto še enega novega obraza Davida Bowieja v pesmi Let's Dance. Leto diskografskega prvenca Metallice. Pri nas, v Jugoslaviji, leto Džuli in leto diskografskega prvenca zasedbe Disciplina kičme. Leto, ko se je novi val začel umikati drugim tokovom glasbe osemdesetih. V pop glasbi slovo zasedbe Hazard in izid komercialno uspešnega drugega albuma koroškega kantavtorja Marijana Smodeta, ki je zatrjeval, da je slovenski muzikant. Za petnajst let se je poslovil festival Slovenska popevka. Začelo se je obdobje velikih pop bendov pri nas. Med njimi so, tako ali drugače, bili tudi Avseniki. Praznovali so tridesetletnico delovanja. Izdali so dvojni jubilejni album in enojno ploščo Zvoki violin, na kateri so se podali v raziskovanje svojega zvoka. Album ob izidu ni podiral takih prodajnih rekordov kot nekatere druge njihove plošče, je pa pomenil velik mejnik v pojmovanju in afirmaciji njihove glasbe tudi na akademski ravni.
Je zatorej sploh umestno, da posebej poudarjamo, ali so Zvoki violin ob izidu pred štiridesetimi leti pomenili prelomnico v delovanju Ansambla bratov Avsenik? Ne škodi ponoviti. Kot diskografska enota so zagotovo bili eden njihovih najnenavadnejših albumov. Gre tudi za enega njihovih najbolj zanimivih albumov – Avsenik z godali? Pa sploh ni tako neverjetno: Avsenikova glasba je pred sedemdesetimi leti zrasla iz sovpadanj številnih zvokov, od jazza do ljudske glasbe, in komorne zasedbe ali orkestri niso pri mojstrih melodij, kakršna sta brata Avsenik, nikoli prav daleč. Zato je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bo zasedba prešla Rubikon žanra in pokazala t. i. »klasični sceni«, da gre vendarle zgolj za melodijo.
Klasična glasba, ki dandanes velja za elitno, je bila nekoč, svojčas, pop glasba svoje dobe. Mozart je bil priljubljen, prav tako Strauss. Bila je glasba za dogodke, prigodnice, bila je dvorska in meščanska glasba, premožen in srednje premožen sloj je večere prebijal v gledališču in operi, v koncertnih dvoranah. Na vasi je bilo drugače, orkestri niso bili pri roki, pa so se melodije, ki jih je bilo vedno doivolj za vse, ne glede na monetarno stanje, manifestirale drugače. A ljudska pesem je vedno bila nekakšna prvinska podlaga tudi za glasbo, ki je nastajala v mestih in na dvorih; navsezadnje je pač tako, da se vse začne nekje pri koreninah, te pa zvečine niso bogato orkestrirane, ampak minimalistične. Vešča skladateljska roka iz vsega tega potegne marsikaj, najsi bo vaška ali gosposka ali pa poljubnokatera vmes. Ko se svetovi srečajo, in to se na neki točki vedno zgodi, lahko nastane prelomna glasba ali pa tudi ne. Odvisno je od veščine tistega, ki ju spoji. Primer: sicer priljubljeni in komercialno uspešni albumi s pesmimi Elvisa Presleyja ob spremljavi simfonikov njegovi glasbi v resnici niso dodali kakšne posebne presežne poslušalske izkušnje, ker aranžerji niso dovolj spretno, z občutkom spojili obeh glasbenih svetov: Elvisovega in simfoničnega. Kdo bo morda menil drugače, a rezultat je precej povprečen, medel. Podobno je bilo, ko je Elvis leta 1956 ob spremljavi jazzovskega orkestra Tommyja Dorseyja na televiziji izvedel pesem Heartbreak Hotel: orkester je bil odveč. Pri podobnem izletu v glasbo Roya Orbisona pa se je pripetilo, da orkester v njegovih pesmih ni imel česa početi, ker ... ker je bil tam že od vsega začetka in brezplodno ga je bilo dodajati še več, pesmi so se pokopale v majestetičnih zvokih. Drugače je denimo v pesmi Yesterday, ki so jo Beatli objavili leta 1965: godala zelo dobro pristanejo k minimalističnemu aranžmaju glasu in kitare. George Martin je vedel, kaj dela, in kako mora to narediti. Vedela sta tudi Slavko in Vilko Avsenik.
Pričujoči album je eden glasbeno najboljših in najprepričljivejših poglavij v diskografski zgodovini Avsenikovega ansambla. Že na samem začetku delovanja je Slavko vedel, koga pritegniti v bend: prekanjene veterane, jazziste, ki znajo vsak akord vešče preobrniti v prid pesmi, znajo pa, po drugi plati, igrati tudi minimalistično, če je treba. Kitarist Leo Ponikvar je iz osnov jazzovskega igranja kitare, kot ga slišimo in vidimo tako v jazzovskih orkestrih kot manjših klubskih zasedbah, ustvaril temelje t. i. narodnozabavnem slogu igranja kitare, ki je pravzaprav identičen kot pri manjših jazzovskih zasedbah: ustvariti trdno ritem sekcijo, in tu sta se z Mikom Sossem odlično dopolnjevala. Orkestracije pa, ki jih slišimo na pričujoči plošči – ta zdaj na vinilu prihaja med nas prvič po izvirnem izidu – nadgrajujejo tako nekatere baladne kot tudi bolj poskočne teme: izbor je narejen zelo pretanjeno in previdno. Kaj bo v kontekstu delovalo in kako – najbrž je bilo to vprašanje, ki sta si ga brata v procesu zastavila večkrat in uspešno. Tam daleč preko morja, Na avtocesti, Prijatelji, ostanimo prijatelji, Cvetoče tulpe ... Pa takšne teme, kot so Lisička in Marička, Vsa vas je na nogah, V Radence pot me pelje ... Ko poslušamo te pesmi, sedimo v koncertni dvorani in tuhtamo, čemu se nismo oglasili že prej. Avsenik je v svojo glasbo vešče vpeljeval denimo zvoke kitar, tudi s sinom Gregorjem, kar je spet poglavje zase, a pričujoča plošča tudi za tiste, ki o »klasični glasbi« ne razmišljajo nujno kot o elitni, pač pa kot o eni od številnih glasbenih zvrsti, ki premorejo različne stopnje kakovosti, ne bo zgolj mimoidoče poglavje. In res so Avsenikovo glasbo orkestri posvajali še in še, v različnih kontekstih – na proslavah, v televizijskih oddajah in drugod, ko je postalo še tako zagrizenim nasprotnikom žanra jasno, da pri bratih Avsenik ne gre zgolj za preproste, komercialno všečne viže. Vendar so Zvoki violin še vedno zgodba zase. Brata bi kaj lahko pripravila dvojni album, kar sta sicer rada počela, sploh ob jubilejih, a taki kot so, se Zvoki violin zdijo dovolj. Letos so stari štirideset let, kar je lep jubilej. Pridružili se bodo nekaterim drugim jubilejnim ploščam in skupaj obeležili sedemdesetletnico ansambla. Tokrat na 180-gramskem vinilu, ki je pravi medij za sporočilo, ki ga album prinaša: ostanimo prijatelji, saj lahko naše pesmi prepričljivo zazvenijo ne samo tako, ampak tudi drugače.
Matej Krajnc
