Na trgu pred vaško cerkvijo se je dogajal živinski semenj. Krave, pujsi, ovce in kokoši so zamenjali lastnike, le kmet Nace svojega petelina nikakor ni mogel prodati. Živalca je nebogljeno čepela v košari, Nace pa je po pravici povedal, da tega petelina še nikoli ni slišal peti.

Odzvonilo je poldne in semenj se je bližal koncu. Kmetje so se že odpravljali domov, ko je po trgu prihajal bradati mož. Po bogato nabranem ovratniku, ki so jih takrat nosili ugledni ljudje, je bilo videti, da ni vaščan. Med polglasnim požvižgavanjem je v ritmu pesmi vrtel sprehajalno palico.

Petelin je nenadoma dvignil glavo in zakikirikal. Mož je presenečen obstal, nato pa se počasi približal Nacetovi stojnici. »Bogdaj voščim! Nihče od vaščanov se ne zmeni za moj napev, le vaš petelin se je nanj odzval,« je dejal prišlek. Nace je izkoristil priložnost in mu petelina skušal prodati. Mož se je sprva branil: »Živim v hiši brez vrta in dvorišča, živalca pa potrebuje prostor v naravi, sicer se počuti ujeto in nesrečno.« 

Ko je petelin znova zakikirikal, je mož v zadregi dejal: »Skladatelj Jakob sem, predan glasbi, a pogosto zelo osamljen. Morda bo pevski prijatelj v moj dom prinesel sveže razpoloženje. Tudi na sprehodih bi mi lahko delal družbo,« je navrgel misel in segel v žep po denarnico.

Kmet je zaslutil, da bo petelin v dobrih rokah. Že ded mu je pravil, da so umetniki naklonjeni vsakršni drugačnosti, saj svet opazujejo tudi z očmi in ušesi srca. »Pri prodaji ovce in pujsa sem imel dober zaslužek, zato vam tega revčka podarim, a nikar se ne jezite name, če iz njega ne bo nikoli postal pravi petelin,« se je opravičeval Nace in možu izročil pernato bitje.

VEČ

dne